Appeal dismissed: No damages for spouse's death if marital community ended over 10 years prior.

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Zgolj zaradi formalnega obstoja zakonske zveze s pok. M.B. tožnica ni upravičena do odškodnine po 1. odst. 201. čl. ZOR, saj je življenska skupnost med njima prenehala že pred več kot 10 leti.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da ji tožena stranka plača odškodnino za duševne bolečine zaradi smrti moža v višini 1.200.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila in ji povrne pravdne stroške. Ob tem je odločilo, da je tožnica dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 6.000,00 SIT. Zoper to sodbo se je pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodba temelji predvsem na poročilu Centra za socialno delo, saj sodišče drugih predlaganih dokazov ni izvedlo.

Predlagan je bil vpogled spisov III P 440/97 in III P 441/97 Okrožnega sodišča v Ljubljani, v katerih je bilo odločeno o odškodnini sinovoma pokojnega M.B. in o odškodnini njegovi materi. V vseh teh primerih je tožena stranka priznala odgovornost za škodo. Tožnica je tudi predlagala zaslišanje sinov, a tudi tega dokaza sodišče prve stopnje ni izvedlo. Pokojni M. B. je bil izgubljena oseba, a je kljub temu imel odnos do otrok in tožnice in jim ni hotel biti v nadlego in breme. Bil je očetovsko in družinsko koristen. Njegovi obiski so bili pogosti in redni.

Nihče od njiju ni zahteval razveze zakonske zveze. Tudi z drugo žensko pokojni ni imel izvenzakonskega razmerja. Izguba moža, ki ji res ni plačeval preživnine in ki bi bil, če bi živel z njimi, v napoto in nadlego, jo je kljub temu prizadela in ji povzročila psihične bolečine. Pri obeh je ljubezen še tlela, saj sicer ne bi bilo obiskov in prisrčnih stikov. S smrtjo je tudi ta tleča žerjavica ugasnila. Ne sme se soditi vse po enem vzorcu oziroma kopitu. Mar bi bilo lepše in bolj upoštevanja vredno, če bi bilo tako, kot je v veliko drugih primerih, ko pijanci in nasilneži zlostavljajo družino in svojci ob izgubi čutijo kvečjemu olajšanje, a se jim kljub temu prizna pravica do odškodnine.

Pokojni M. B. je bil posebnež, a je bil do vseh prijazen in toleranten. Sodišče se ni dovolj poglobilo v obravnavani primer in je preuranjeno odločilo, da je njen tožbeni zahtevek neutemeljen. Pritožba ni utemeljena. Na podlagi 1. odst. 201. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR lahko sodišče v primeru smrti neke osebe, prisodi njegovim ožjim družinskim članom, med katere spadajo zakonec, otroci in starši, denarno odškodnino za njihove duševne bolečine. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je med tožnico in pokojnim M.

B. vse do njegove smrti formalno res obstajala zakonska zveza, a med njima že več kot 10 let (od leta 1985 dalje) ni več obstajala življenjska skupnost. Ta ugotovitev je pravilna, saj ima podlago v dosedaj izvedenih dokazih (izpovedi tožnice, poročilu Centra za socialno delo Novo mesto in podatkih spisa tega centra o družini Baznik). Dokazano je sicer bilo, da je pokojni M. B. res občasno obiskoval sinova, o kakšni čustveni in ekonomski povezanosti med tožnico in njim, pa ni izpovedala niti tožnica sama, ko je bila zaslišana kot stranka.

Zgolj zaradi formalnega obstoja zakonske zveze s pokojnim M. B. tožnica tudi po mnenju sodišča druge stopnje ni upravičena do odškodnine po 1. odst. 201. čl. ZOR. Če življenjska skupnost med zakoncema trajno preneha, preživeli zakonec nima dedne pravice po umrlem zakoncu kot to določa 3. tč.

2. odst. 22. čl. Zakona o dedovanju. S sklicevanjem na 1. odst. 201. čl. ZOR pa naj bi isti zakonec zahteval pravično denarno odškodnino za duševne bolečine po umrlem. Sodna praksa je zato že pred več leti sprejela stališče, da zakoncu ne pripada odškodnina zaradi smrti drugega zakonca, če je zakonska skupnost že dalj časa razdrta (glej dr. Strohsack, Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, (Obligacijska razmerja II., 1990, str. 254). Dopolnitev dokaznega postopka po mnenju sodišča druge stopnje ni potrebna. Za odločitev o utemeljenosti zahtevka tožnice niso pomembne okoliščine, na podlagi katerih je sodišče prisodilo odškodnino otrokoma in materi pokojnega M.

B. Zaslišanje sinov tožnice M. in R. B., o tem ali je bil pokojni oče očetovsko in družinsko koristen, ni potrebno. Za odločitev v tej zadevi je odločilno, kakšno je bilo razmerje med tožnico in pokojnim M. B., ne pa med njim in otrokoma. O tem, kakšno je bilo razmerje med njo in pokojnim M. B., pa je največ lahko izpovedala prav tožnica sama, ki je v postopku bila zaslišana. Njena izpoved se ujema s podatki spisa Centra za socialno delo Novo mesto. Sodišče druge stopnje je glede na vse navedeno ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo odločilna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo pri odločitvi, v postopku in sodbi pa tudi ni zagrešilo nobene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Pritožbo tožnice je zato kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (368. čl. ZPP). Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker niso bili priglašeni. Sodišče druge stopnje je na podlagi določbe 1. odst. 498. čl. ZPP (Ur. l. RS št. 26/99) uporabilo v tej sodbi določbe ZPP iz leta 1977 (Ur. l. SFRJ št. 4/77-27/90 in RS št. 55/92).