Supreme Court allows inheritance protection request, voiding partial acceptance of estate due to mandatory whole acceptance rule.
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia granted the State Prosecutor's request for protection of legality against the District Court's inheritance decisions. The court found that heirs cannot selectively accept only the active portion of the estate while rejecting passive assets, violating the mandatory rule of whole acceptance or total rejection. Consequently, the lower court's rulings were annulled and the case remanded for a new decision in compliance with the statutory requirement.
Legislator headnote
AI generated1. odstavek 136. člen Zakona o dedovanju; 1. odstavek 416. člen Zakona o gospodarskih družbah: Heirs must accept or reject the entire estate in its entirety; partial acceptance of active assets while rejecting passive liabilities is legally impermissible.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklepa Okrajnega sodišča v Grosupljem opr. št. D 88/90 z dne 2.7.1998 in z dne 4.9.1998 se razveljavita in se zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.
[JEDRO]
Dedinje ne morejo izbirati, kateri del zapuščine bodo dedovale in kateri ne. Dediščino lahko sprejmejo samo v celoti ali pa se ji v celoti odpovedo (1. odst. 136. člena Zakona o dedovanju - ZD).
[OBRAZLOŽITEV]
Zapuščinsko sodišče je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da obstoji zapuščina po pok. L. P. iz polovice nepremičnine vl. št... k.o... naselje in predvidoma iz 1/8 nepremičnine vl. št... k.o..., iz pravic iz lastninskih certifikatov in iz morebitnih sredstev na žiro računu in na treh tekočih računih. Ugotovilo je vrednost zapuščine v znesku 14.350.000,00 SIT, oziroma s popravnim sklepom 19.350.000,00 SIT. Ugotovilo je še, da so se dedinje odpovedale dedovanju firme M..
Za dedinje je razglasilo A., T. in M. P., vsako do 1/3 celotne zapuščine.
Proti sklepu o dedovanju in proti popravnem sklepu vlaga Državno tožilstvo Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti. Sklepa izpodbija zaradi zmotne uporabe materialnega prava in sicer 1.
odstavka 136. člena Zakona o dedovanju in 416. člena Zakona o gospodarskih družbah, ter zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz 13. točke 354. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju. Zahteva povzema vsebino izpodbijanih sklepov in navaja, da je delna odpoved dedovanju v nasprotju s 1. odstavkom 136. člena Zakona o dedovanju in s 416. členom Zakona o gospodarskih družbah. Odpoved dedovanju namreč ne more biti delna. Izpodbijani sklep tudi ni razumljiv. Navaja morebitne nepremičnine in morebitna sredstva na bančnih računih, hkrati pa določa vrednost zapuščine in ugotavlja, da je zapuščina pasivna.
Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena dedinjam, ki nanjo niso odgovorile (3. odstavek 390 čl. v zvezi z 2. odstavkom 408.
člena zakona o pravdnem postopku - ZPP).
Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.
Iz četrte točke izpodbijanega sklepa o dedovanju izhaja, da so se dedinje odpovedale dedovanju firme M., med tem ko so preostalo dediščino sprejele. Podjetje M. d.o.o. pa je bila po navedbi upnika v lasti zapustnika L. P. Poslovni delež družbe z omejeno odgovornostjo se po 1. odstavku 416. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD)
deduje. Zato navedeno podjetje spada v zapuščino. Dedinje pa ne morejo izbirati, kateri del zapuščine bodo dedovale in kateri ne.
Dediščino lahko sprejmejo samo v celoti ali pa se ji v celoti odpovedo (1. odst. 136. člena Zakona o dedovanju - ZD). Smisel te zakonske določbe je jasen. Dediči ne morejo izigravati upnikov zapuščine tako, da bi se pasivnim delom dediščine odrekli, aktivni del pa bi sprejeli. Z izpodbijanim sklepom pa je zapuščinsko sodišče dopustilo prav to in s tem zmotno uporabilo 1. odstavek 136. člena ZD in 1. odstavek 416. člena ZGD.
Podan pa je tudi nadaljnji razlog, ki ga uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti. Po 2. točki drugega odstavka 214. člena ZD mora sklep o dedovanju obsegati tudi navedbo nepremičnin in premičnin, ki spadajo v zapuščino. Zato ni mogoče zapuščine opredeliti nedoločno, kot je to storjeno z izpodbijanim sklepom, ki glede dela nepremičnin navaja, da predvidoma spadajo v zapuščino, glede denarja na bančnih računih, pa govori o morebitnih sredstvih. Hkrati ugotavlja vrednost zapuščine, ki je manjša od prijavljenih odbitkov. Nobenega utemeljenega razloga ni, da se odloča o zapuščini brez natančnih zemljiškoknjižnih podatkov o nepremičnem premoženju zapustnika in brez podatkov o dejanskem stanju na računih. To je pomembno tudi zaradi prijavljenih terjatev do zapuščine.
Glede na navedeno so razlogi, ki jih navaja zahteva za varstvo zakonitosti, podani. Izpodbijana sklepa sta zato materialnopravno napačna in hkrati obremenjena s kršitvami postopka po 13. točki drugega odstavka 354.člena ZPP v zvezi z 2. točko drugega odstavka 214. člena ZD in 163. členom ZD.
Vrhovno sodišče je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo na podlagi 1. odst. 394 in 2. odst. 395 čl. v zvezi z 2. odst. 408. člena ZPP. V nadaljnjem postopku bo moralo zapuščinsko sodišče znova odločiti ob upoštevanju 1. odstavka 136. člena in 2. točke 2. odstavka 214. člena ZD.