Appeal against conviction for damage to property dismissed due to failure to ascertain damage amount in judgment.

a. Pritožbi obdolženega E. G. se u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje zanj, pod tč. II/4 njenega izreka r a z v e l j a v i ter zadeva v tem delu v r n e sodišču prve stopnje v novo sojenje. b. Pritožba obdolženega O. G. proti sklepu z dne 23. 12. 1999 se z a v r n e kot neutemeljena.

[JEDRO]

Čeprav višine škode nastale z izvršitvijo kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po I. odst. čl. 224. KZ ni potrebno navesti v izreku sodbe, mora ta biti vsaj okvirno ugotovljena v obrazložitvi saj ima ta če ne drugega pomen pri izreku kazenske sankcije.

[OBRAZLOŽITEV]

S sodbo sodišča prve stopnje, opr. št. K 12/97 z dne 28. 9. 1999 je bila v njenem izreku pod tč. I, po določilih člena 357 tč. 1 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrnjena obtožba, katera je obdolženemu O. G. očitala storitev kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po členu 133/II in I KZ, obdolženemu M. G. pa storitev kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po členu 224/I KZ. Za ta del kazenskega postopka je bilo odločeno, da po členu 96/I ZKP njegovi stroški iz 1. do 5. tč. II. odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženih v kolikor se nanašajo nanjo, obremenjujejo proračun.

V izreku navedene sodbe po tč. II pa sta bila obdolženi O.G. in obdolženi M.G. spoznana za kriva storitve vsak enega kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po členu 152/I KZ (II/1), obdolženi M.G. kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po členu 133/II in I KZ (II/2), obdolženi O.G. kaznivega dejanja samovoljnosti po členu 313/II KZ (II/3) in obdolženi E. G. kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po členu 224/I KZ (II/4). Vsem trem so bile izrečene pogojne obsodbe in v okviru njih obdolženemu O. G. za posamični kaznivi dejanji določeni kazni enega meseca in enega meseca in petnajst dni zapora, enotna kazen pa v višini dveh mesecev zapora, s preizkusno dobo dveh let, obdolženemu E. G. kazen dveh mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let ter obdolženemu M.

G. za posamični kaznivi dejanji kazni v višini enega meseca zapora ter treh mesecev zapora, enotna določena kazen pa v višini enega leta zapora, ob upoštevanju enotne kazni desetih mesecev zapora določene v izrečeni mu pogojni obsodbi pri Okrajnem sodišču v Šmarju pri Jelšah dne 5. 1. 1999 pod opr. št. K 133/96, s preizkusno dobo štirih let, tokrat s preizkusno dobo petih let. Vsi trije so bili obsojeni še na plačilo stroškov kazenskega postopka v znesku 2.300,00 SIT, posebej pa obdolženi M. G. še v višini 29.258,00 SIT, obdolženi M.G. in obdolženi O.

G. skupaj nadaljnjih 58.233,00 SIT, obdolženi E.G. v višini 720,00 SIT, povprečnine pa so bile obdolženemu E.G. in obdolženemu O. G. odmerjene v višini po 30.000,00 SIT, obdolženemu M. G. pa v višini 50.000,00 SIT. Po določilu člena 105/II ZKP je bila oškodovanka M. C. s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 500.000,00 SIT napotena na pravdo. S sklepom, opr. št. K 12/97 z dne 23.12.1999 je bilo odločeno, da se pritožba obdolženega O. G. proti sodbi Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah, opr. št. K 12/97 z dne 28.9.1999 zavrže kot nedovoljena.

Proti navedeni sodbi sodišča prve stopnje se je pritožil obdolženi E. G. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o stroških kazenskega postopka. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se izpodbijana sodba v nanj nanašajočem delu razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Proti zgoraj navedenemu sklepu pa se je pritožil obdolženi O. G. smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in prav tako smiselno predlaga njegovo razveljavite. Pritožbo obdolženega E. G. proti sodbi je utemeljena, pritožbo obdolženega O.

G. proti sklepu pa je bilo potrebno zavrniti kot neutemeljeno. Glede pritožbe obdolženega E. G.. Tako kot pritožnik tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi glede kaznivega dejanja očitanega obdolženemu E. G. (II/4 izreka), če že ne zmotno, vsaj prehitro zaključilo, da je obdolžencu njegova storitev dokazana. V obtožnem predlogu vloženemu dne 9. 1. 1997 je državna tožilka trdila, da bi naj obravnavano kaznivo dejanje storil obdolženi E. G. v sostorilstvu z obdolženim M. G., glede katerega je bila kasneje obtožba omaknjena.

Pa vendarle obstoji dvom ali je obdolženi E. G. res sam poškodoval v izreku izpodbijane sodbe naštete predmete, ko iz podanih zagovorov in izpovedi prič izhaja, da ni razbijal sam ampak je do tega prišlo v prepiru, preraslemu v pretep, kot kaže med štirimi tam udeleženimi, najmanj pa vsaj med obdolženim E. G. in R.C.. Pritožbenemu sodišču se ne zdi potrebno ponavljati tega, kar so zaslišani v dosedanjem postopku povedali, ne more pa mimo izpovedi oškodovanke M. C., ko je povedala "prišlo je do splošnega pretepa", "G. sta letala za C. po gostilni in za njim metala inventar", glede C. pa, "da se je on branil".

Že iz povedanega izhaja, da bi sodišče prve stopnje moralo v postopku ugotavljati kaj od v obtožbi navedenega je poškodval obdolženi in kaj drugi, predvsem pa to zakaj je do poškodovanja stvari sploh prišlo. Doslej izvedeni dokazi namreč govore v prid trditvi, da je do poškodovanja stvari prišlo v pretepu, ko je vprašljivo ali so udeleženci tega imeli v mislih poškodovanje in uničenje stvari ali kaj drugega, prav mogoče poškodovanje nasprotnika. Natančnejša presoja tega vprašanja bi namreč prav lahko pokazala, da pri obdolženemu ni najti subjektivnih znakov očitanega kaznivega dejanja, kar bi pomenilo zgolj to, da obstoji med njim in oškodovanko civilno-pravno razmerje povezano z nastalo škodo, katero je prizadejal on.

Ob povedanem je v zvezi s pritožbenimi navedbami dodati, da pritožnik sicer nima prav, ko trdi, da bi morala biti že v opisu obdolžencu očitanega kaznivega dejanja navedena tudi višina prizadejane škode, bi pa, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča morala biti vsaj okvirno ocenjena kasneje v obrazložitvi sodbe, zlasti ob navedbi v izreku, da je ta oškodovanki nastala. Ni sprejemljiva teza, da njena višina za obravnavano kaznivo dejanje ni odločilna, čemur nasprotuje že II. odstavek člena 224 KZ, kjer je govora o veliki škodi, ta pa je pomembna tudi pri morebitni uporabi člena 14 KZ, najmanj pa pri izreku kazenske sankcije.

Ni vseeno ali škoda znaša 500.000,00 SIT kot trdi oškodovanka, 300.000,00 SIT kot je bilo sprva navedeno v obtožnem predlogu ali morda zgolj 30.000,00 SIT, kot je povedal eden izmed zaslišanih. Izkaže se tako, da je dejansko stanje obravnavane kazenske zadeve ostalo nepopolno ugotovljeno tudi v tem delu. Zaradi povedanega je bilo pritožbi obdolženega E.G. ugoditi in izpodbijano sodbo zanj razveljaviti ter zadevo v tem delu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. V tem bo moralo sodišče prve stopnje z natančnejšim zaslišanjem vseh pri dogodku prisotnih ugotoviti kakšen je bil njihov dejanski potek, kakšen je bil namen zlasti obdolženega in če je bil njegov namen res poškodovanje v obtoženem predlogu navedenih stvari, katere od teh je poškodoval on pa tudi kolikšna je njihova vsaj okvirna vrednost.

Šele po tako dopolnjenem postopku bo mogoče zanesljivo odločiti ali je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje ali ne. Glede pritožbe obdolženega O.G.. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju pritožbe obdolženega O.G. proti sodbi Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah, opr. št. K 12/97 z dne 28. 9. 1999 kot nedovoljena je pravilna. Iz zapisnika o glavni obravnavi (listna št. 87 spisa) je namreč razvidno, da je bil obdolženi O. G. navzoč pri razglasitvi sodbe pa tudi, da je bil poučen o pravici do pritožbe in dolžnosti predhodne napovedi te v 8 dneh.

Tega ne zanika niti obdolženi sam, trdi le, da je bil takrat šokiran. Zaradi tega takrat pritožbe morda res ni napovedal, bi jo pa zlahka v nadaljnjih osmih dneh, česar pa ni storil. Zaradi takšnega ravnanja je, po določilu člena 368/II ZKP šteti, da se je pravici do pritožbe odpovedal, kar nadalje pomeni, da je kasneje vložena pritožba nedovoljena. Sodišču prve stopnje torej ni preostalo drugega, kot da po določilu člena 390 ZKP navedeno pritožbo zavrže. Pritožbi torej ni bilo mogoče ugoditi ampak jo je bilo potrebno kot neutemeljeno zavrniti.