Appeal dismissed; driver liable for accident despite victim's traffic violations due to established causal link.

Pritožba obdolženega P. Ž. se z a v r n e kot neutemeljena in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje. Obdolženi P. Ž. je dolžan plačati 40.000,00 SIT povprečnine.

[JEDRO]

Če dokazani oškodovančevi kršitvi cestno prometnih predpisov nista v vzročni zvezi s prometno nezgodo, ki je nastala zaradi obdolženčeva izsiljevanja prednosti, dejansko stanje ni zmotno ugotovljeno.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega P.Ž. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po I. odstavku 325. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. Sodišče prve stopnje je obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, povprečnino kot edini strošek postopka v višini 35.000,00 SIT. Zoper to sodbo se je pritožil obdolženi P. Ž. po zagovorniku zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi kršitve kazenskega zakona.

Predlagal je, da se njegovi pritožbi v celoti ugodi tako, da se ga oprosti obtožbe, podredno pa, da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba ni utemeljena. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Izvedeni dokazi so pravilno ocenjeni in tako v celoti potrjujejo obtožbo. Res je, kot zatrjuje obdolženčev zagovornik v pritožbi, da oškodovanec ni vozil po prometni površini, po kateri bi moral voziti, to je po kolesarski stezi.

Prav tako je res, da oškodovanec ni vozil z dovolj veliko varnostno razdaljo za tovornim vozilom in ga zato obdolženec sploh ni opazil. Vendar to ne more izključiti obdolženčeve kazenske odgovornosti za povzročeno prometno nesrečo, saj je določilo IV. odstavka 50. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP) jasno. Obdolženi bi se moral prepričati, če za tovornim vozilom ni mogoče še kakšnega vozila in tako pustiti mimo vsa vozila, ki prihajajo po prednostni cesti. Zato zgoraj navedene oškodovančeve kršitve cestno-prometnih predpisov ne pretrgajo vzročne zveze med obdolženčevim ravnanjem in nastalo posledico.

Za v pritožbi zatrjevano oškodovančevo nepravilno prehitevanje v križišču pa ni prav nobene dokazne podlage. V skladu z II. odstavkom 65. člena ZTVCP pa je v takšnem primeru prehitevanje v križišču dovoljeno. Sodišče prve stopnje je ob tako pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo določbe kazenskega zakona. Sicer pa ta pritožbeni razlog ni obrazložen. Sodišče druge stopnje je tudi ocenilo, da je izrečena pogojna obsodba in v okviru te določena kazen ter preizkusna doba, v celoti primerna. Zato ni ugotovilo podlage za njeno spremembo v obdolženčevo korist.

Ker tudi uradni preizkus izpodbijane sodbe ni pokazal nepravilnosti, pritožbi ni bilo ugoditi. Obdolženi s pritožbo ni uspel,zato mora plačati povprečnino. Njena višina je odmerjena skladno s trajanjem in zamotanostjo pritožbenega postopka ter s premoženjskimi razmerami obdolženca, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje.