Appeal dismissed for fraud conviction where defendant offered no evidence against service of summons.

Pritožba obdolženega Z. P. se z a v r n e kot neutemeljena in se p o t r d i sodba sodišča prve stopnje. Obdolženi Z. P. je dolžan plačati povprečnino v znesku 40.000,00 SIT.

[JEDRO]

Če obdolženec v pritožbi trdi, da vabila na glavno obravnavo ni sprejel, pa za takšno trditev ne predlaga nobenega dokaza proti vročilnici, s katero je izkazano osebna vročitev vabila obdolžencu, pritožbi ni mogoče ugoditi.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obdolženec spoznan za krivega kaznivega dejanja goljufije po I. odstavku 217. člena Kazenskega zakonika. Izrečena je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo 7 mesecev zapora in preizkusno dobo 3 let ter s posebnim pogojem plačila odškodnine oškodovancu D. Ž. v znesku 1,450.665,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 6. 1997 dalje v roku enega leta. V enakem obsegu je bilo ugodeno tudi premoženjskopravnemu zahtevku tega oškodovanca. Obdolžencu so bili naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka v znanem znesku 5.800,00 SIT, oškodovančevi stroški vključno s stroški njegovega pooblaščenca, kar da bo odmerjeno posebej, ter povprečnina v znesku 35.000,00 SIT.

Zoper to sodbo se je pravočasno pritožil obdolženec po zagovorniku zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlagal je razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pravočasni dopolnitvi pritožbe pa je uveljavil še pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja z enakim pritožbenim predlogom. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje s sojenjem v obdolženčevi nenavzočnosti ni moglo storiti očitane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ker so bili za tak način oprave glavne obravnave izpolnjeni vsi pogoji.

Iz povratnice v spisu izhaja, da je obdolženec osebno sprejel vabilo za glavno obravnavo skupaj z obtožnim predlogom dne 4. 11. 1999. Proti tej ugotovitvi pa niti pritožbeno ni ponudil nobenega dokaza. Zagovornikova navzočnost na glavni obravnavi pa tudi ni bila nujna, saj obramba te vrste ni bila obvezna. Sodišče druge stopnje ni našlo v ugotovljenem dejanskem stanju prav nič oporečnega. Ocena izvedenih dokazov je pravilna in je ni mogoče izpodbiti s pritožbeno spremenjenim zagovorom, da je obdolženec kupnino za prodano motorno kolo v znesku 16.000,00 DEM izročil M.

A.. V zagovoru v okviru preiskovalnih dejanj je trdil drugače. Niti prvotne niti pritožbene trditve glede kupnine ni potrdil priča M. A., ki je bil očitno povezan z obdolženčevo prodajo motornega kolesa, katerega je tudi po storjeni obdolženčevi goljufiji obdržal. Zato tudi sodišče druge stopnje ni našlo razlogov za dvom v oškodovančevo izpovedbo, ki je tudi neprimerno bolj logična kot pa zagovor. Nedvomno pa zlasti obdolženec dobro ve, kaj se je zgodilo s pogodbami, ki jih je sam sprejel od odškodovanca s pretvezo overitve, do česar pa nikoli ni prišlo.

Tako tudi sodišče druge stopnje ne dvomi, da je obdolženec storil to kaznivo dejanje, kakor je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče druge stopnje je ocenilo še primernost izrečene kazenske sankcije. Mnenja je, da ta ustreza vsem ugotovljenim okoliščinam in je zato ni mogoče spremeniti v obdolženčevo korist. Glede na obrazloženo pritožbi oziroma njeni dopolnitvi ni bilo ugoditi. Pri odločanju v pritožbenem postopku niso bile ugotovljene kršitve, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti. Zaradi neuspeha s pritožbo mora obdolženec plačati povprečnino, ki pomeni edini strošek tega pritožbenega postopka.

Znesek je odmerjen z upoštevanjem enostavnosti zadeve, kratkotrajnosti pritožbenega postopka in obdolženčevih premoženjskih razmer, ki so bile ugotovljene v postopku na prvi stopnji.