Conditional sentence reduced for aggravated threat; partial appeal success regarding penalty severity.

Pritožbi obdolženega S. O. po zagovorniku se d e l n o u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji s p r e m e n i tako, da se obdolžencu v okviru izrečene mu pogojne obsodbe znižata, zagrožena kazen na 2 (dva) meseca zapora in preizkusna doba na 1 (eno) leto, v nespremenjenih delih pa se sodba sodišča prve stopnje p o t r d i .

[JEDRO]

Obdolženčevo ravnanje, ko je svoji bivši ženi po naroku za razdružitev premoženja na sodišču grozil, da jo bo ubil in z žago odrezal glavo, pred tem pa je bil zaradi grobosti do nje že obsojen pri sodniku za prekrške, pomeni resno grožnjo, da bo napadel življenje in telo slednje.

[OBRAZLOŽITEV]

. Z v uvodu navedeno sodbo je bil obdolženi S. O. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po členu 145/I KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo treh mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Odločeno je še bilo, da mora obdolženi, po določilih člena 95/I Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s členom 92/II točka 1-8 ZKP, plačati stroške postopka v višini 460,00 SIT in povrečnino, odmerjeno v višini 37.000,00 SIT. Proti tej sodbi se je pritožil obdolženi S. O. po zagovorniku zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona.

Predlaga,da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter obdolženca oprosti ali pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba je le delno utemeljena. Sodišče druge stopnje ni moglo slediti pritožniku, ko ta v pritožbi trdi, da je sodišče prve stopnje ob zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja obravnavane kazenske zadeve pri razsoji kršilo tudi kazenski zakon. Pravilna je namreč ugotovitev izpodbijane sodbe, da je do obravnavanega dogodka prišlo v stanovanju, v katerem sta obdolženec in oškodovanka, kljub razvezi, še živela skupaj in to le nekaj ur po naroku, opravljenem pred sodiščem, na katerem se je odločalo o razdružitvi njunega skupnega premoženja.

Znano je, da takšni postopki često povzročijo konfliktne situacije med njihovimi udeleženci, to pa se je več kot očitno zgodilo tudi v obravnavanem primeru. Prav vseeno je, o čem je bilo govora na omenjenem naroku, ali o stanovanju, kot trdi oškodovanka, ali o žagi, katero omenja obdolženi, dejstvo je, kar priznava obdolženi sam, da s tem, kar je njegova bivša žena povedala pred sodiščem ni bil zadovoljen in ji je to, po njenem prihodu domov povedal. Pri tem mu tudi pritožbeno sodišče ni moglo verjeti, da ji z izrečenimi besedami, kot jih ponavlja v pritožbi, ni grozil, ampak zgolj prepričeval.

Povedanemu namreč ne nasprotuje zgolj izpoved oškodovanke, ampak tudi izrečene besede, saj ni razloga ne verjeti V. O., da je ob zatrjevanju, da jo bo ubil in ji z motorno žago odrezal glavo, trdil še to, da naj otroka potem živi država. Prav slednje in reakcija oškodovanke, ko je takoj za tem stanovanje zapustila in zadevo prijavila policiji, prepričuje sodišče druge stopnje o resnosti s strani obdolženca izrečenih besed, katerih se je oškodovanka upravičeno zbala in verjela, da jih je obdolženec sposoben uresničiti. Pri tem zadeve ne more spremeniti dejstvo, da obdolženec žage tudi po zagotovilih oškodovanke takrat ni imel v stanovanju, kot tudi ne nedokazanost navedb slednje, da je obdolženi svoj čas že tekal po hiši z žago, katera je bila v pogonu.

Verodostojnost navedb oškodovanke o njeni prestrašenosti in prepričanosti v resnost grožnje potrjuje nadajnji dokaz in sicer ta,da je obdolženi zaradi konflikta z bivšo ženo že bil obravnavan pred sodnikom za prekrške in tam tudi spoznan za odgovornega. S tem je dokazana možnost,da bi se obdolženi nad oškodovanko ponovno spozabil tudi v obravnavanem primeru, če mu ta ne bi pobegnila, kar istočasno pomeni, da ni verjeti, da bi si vse skupaj izmislila z namenom škodovati obdolžencu, na kar ta tudi opozarja v vloženi pritožbi. S strani obdolženca je torej obstajala resna grožnja, da bo napadel oškodovankino življenje, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje ob razsoji pravilno uporabilo kazenski zakon.

V zvezi s pritožbo je sodišče druge stopnje preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje še v odločbi o izrečeni mu kazenski sankciji. Pri tem je ugotovilo, da izrečena kazenska sankcija - pogojna obsodba v celoti ustreza v postopku ugotovljenim okoliščinam, ki vplivajo na njeno izbiro, ni pa mogoče to reči za višino zagrožene kazni zapora in dolžino preizkusne dobe. Sodišče prve stopnje je pri njuni odmeri dalo premajhen poudarek okoliščini, da je bilo kaznivo dejanje storjeno v razburjenju, po opravljenem naroku na sodišču, v katerem imajo bivši zakonci vsak svoje interese in ne izključuje možnosti, da je do takšnega obdolženčevega stanja prišlo tudi zaradi izreka zanj neugodnih navedb s strani oškodovanke.

V premajhni meri pa je bilo upoštevano tudi to, da obdolženi doslej pred sodiščem še ni bil kaznovan. Zato sodišče druge stopnje meni, da bo tudi nižja zagrožena kazen in krajša preizkusna doba na obdolženca vplivala pozitivno, do te mere, da kaj podobnega ne bo več ponovil. Ker tudi uradni preizkus izpodbijane sodbe ni pokazal nepravilnosti, je bilo potrebno odločiti tako, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe. Obdolženi je s pritožbo delno uspel, zato ni dolžan plačati povprečnine (člen 98/II ZKP).