Appeal dismissed; Constitutional Court found Law unconst. but not void for past dues.

Pritožbo se z a v r n e kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje p o t r d i . Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Zakon o gospodarski zbornici Slovenije (Ur.l. RS št. 14/90) z odločbo ustavnega sodišča z dne 11.6.1998 (Ur.l. RS št. 49/98) ni bil razveljavljen, ugotovljeno je le neskladje z ustavo glede čl. 20 ZGZS. Pravna podlaga obveznosti plačevati članarino pa zato ni odpadla.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju opr. št. Ig 27/01077 z dne 10.7. 1997 v tč. 1 in 3 izreka sklepa v celoti vzdržalo v veljavi glede zneska 65.400,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 10.800,00 SIT, za čas od 31.5.1994, od zneska 10.800,00 SIT za čas od 30.10.1994, od zneska 12.000,00 SIT za čas od 30.6.1995, od zneska 12.000,00 SIT za čas od 29.12.1995 in od zneska 19.800,00 SIT za čas od 15.7.1996, vse do plačila ter za izvršilne stroške v znesku 20.480,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.7.1997 dalje do plačila.

Toženi stranki je naložilo v povrnitev 45.180,00 SIT pravdnih stroškov tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.6.1998 dalje do plačila. Tožena stranka je proti navedeni sodbi vložila pravočasno pritožbo. Uveljavlja pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. V obrazložitvi navaja, da je sodišče prve stopnje izdalo sodbo na podlagi Zakona o gospodarski zbornici Slovenije (Ur.l.RS 14/90) pri čemer se je izrecno sklicevalo na določilo čl. 20 citiranega zakona, po katerem naj bi bila tožena stranka obvezno članica GZS in dolžna tudi plačevati članarino.

Ustavno sodišče R Slovenije je z odločbo št. U-I-290/96, ki jo je sprejelo na seji dne 11.6.1998 in ki je bila objavljena v Ur.l. št. 49/98 z dne 3.7.1998 odločilo, da je Zakon o gospodarski zbornici Slovenije (Ur.l.RS 14/90) v neskladju z ustavo. Na ta način je ustavno sodišče razveljavilo celotni zakon o gospodarski zbornici in je zato ta neustaven. Ena izmed ugotovitev citirane odločbe Ustavnega sodišča je ta, da je tudi, kadar zadeva obveznosti plačevanja članarine tudi 20. čl. ZGZS v nasprotju z ustavo, saj ta člen predstavlja le pooblastilo zbornici za določanje članarine, pri čemer pa ne opredeljuje kriterijev za določitev njene višine, prav tako pa tudi ni zagotovljen potrebni nadzor nad izvrševanjem tega pooblastila.

Stališče ustavnega sodišča kar zadeva članarine je, da ima tista članarina, ki je predpisana z zakonom, značaj javne dajatve. Če gre za javno dajatev je potrebno tudi to, da je zakon tisti, ki določa merila in kriterije za določanje takšne terjatve in tudi ustrezen nadzor nad izvrševanjem takega pooblastila. Po čl. 44 Zakona o ustavnem sodišču (Ur.l. št. 15/94) se zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo ne uporablja za razmere, nastale pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno.

Glede na navedeno je odpadla pravna podlaga, zakon, ki ga sodišče v sodbi prve stopnje citira je v nasprotju z ustavo, sodišča pa so po ustavi dolžna soditi na podlagi ustave in zakonov, ki pa morajo biti seveda veljavni in nikakor ne proti ustavni. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo vse izvršilne pravdne in pritožbene stroške skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdi, toženi stranki pa naloži v plačilo še stroške njenega odgovora na pritožbo.

Zanika, da bi v konkretnem primeru ustavno sodišče sporni zakon razveljavilo in torej ne pride do posledic razveljavitve v smislu določb 44.čl. Zakona o ustavnem sodišču.Ustavno sodišče je glede na 48. čl. zakona ugotovilo le določene nepravilnosti in je zakonodajalcu naložilo, da mora v roku enega leta od dneva objave natančneje definirati merila. Samo obvezno članstvo po odločitvi ustavnega sodišča je očitno sploh nesporno, z obveznim članstvom pa je vezana članarina oz. sofinciranje. Ugotovljena pomanjkljivost glede na vse navedeno nima takšne teže, da bi se tožena stranka lahko razbremenila svoje obveznosti.

Na podlagi določbe 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99) je sodišče druge stopnje postopek nadaljevalo na podlagi Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 36/77, 36/80, 69/82, 58/84, 74/87, 14/88, 57/89, 20/90 in 27/90 - v nadaljevanju: ZPP), saj je bila izpodbijana sodba izdana pred uveljavitvijo sedaj veljavnega zakona. Pritožba ni utemeljena. Zakon o gospodarski zbornici Slovenije (Ur.l. SRS št. 14/90) z odločbo Ustavnega sodišča z dne 11.6.1998 (Ur.l. RS št. 49/98) ni bil razveljavljen, čeprav je s to ustavno odločbo bilo ugotovljeno neskladje tega zakona z ustavo.

To neskladje pa po obrazložitvi citirane odločbe ni podano glede obveznega včlanjanja gospodarskih subjektov v gospodarsko zbornico, in je tudi glede obveznosti plačevanja po gospodarski zbornici določene članarine podano le v toliko, kolikor "je 20. čl. ZGZS le prenesel pooblastilo za določanje članarine na zbornico, ne da bi opredelil kriterije za določitev njene višine in zagotovil potrebni nadzor nad izvrševanjem tega pooblastila". Pravna podlaga obveznosti tožene stranke plačevati članarino tožeči stranki, zato po citirani ustavni odločbi ni odpadla.

Z ugoditvijo tožbenemu zahtevku je zato bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. V postopku na prvi stopnji pa ni bilo upoštevnih kršitev določb pravdnega postopka iz čl. 354/II ZPP. Pritožba je tako neutemeljena. Neutemeljeno pritožbo je bilo zavrniti in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrditi (čl. 368 ZPP). Pravdni stranki trpita vsaka svoje pritožbene stroške, ker pritožba ni bila uspešna (čl. 154/I ZPP) in ker odgovor na pritožbo ni bil za pravdo potreben (čl. 155/I ZPP).