Appeal granted; supplementary judgment reversed due to unclear claim assessment and risk of double execution.

Pritožbama tožeče in tožene stranke se u g o d i in se sodbi sodišča prve stopnje opr. št. II P 2/96 z dne 20. 5. 1998 in opr. št. II P 2/96 z dne 24. 9. 1999 r a z v e l j a v i t a in se zadeva v r n e v novo sojenje. O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

[JEDRO]

Dopolnilno sodbo je treba v izreku formulirati tako, da je izključena možnost, da bi bila ista terjatev dvakrat razsojena.

[OBRAZLOŽITEV]

S sodbo z dne 20. 5. 1998 je sodišče ugodilo zahtevku za plačilo terjatve v višini 1,941.408,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila.Z dopolnilno sodbo z dne 24. 9. 1999 pa je sodišče najprej ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke 1,941.408,00 SIT, nato pa je ugotovilo višino pobotne terjatve tožene stranke v višini 1,941.408,00 SIT, nato pa je obe terjatvi pobotalo in tožbeni zahtevek za plačilo 1,941.408,00 SIT zavrnilo. Proti obema sodbama sta se pritožili tožeča in tožena stranka.Tožena stranka v pritožbi navaja,da sodišče ni odločilo o pobotni terjatvi v višini 2,017.618,00 SIT.Sodišče ni ravnalo po čl. 338 Zakona o pravdnem postopku.Sodišče tudi ni odločilo o nasprotni tožbi za isto terjatev,čeprav je bila nasprotna tožba vložena podrejeno, primarno pa je bil uveljavljen pobotni ugovor.

Tožena stranka predlaga razveljavitev sodbe. Tožeča stranka se je pritožila iz vseh pritožbenih razlogov in ponovila, da je pristojno za obravnavanje nasprotne tožbe delovno sodišče, ker gre za terjatev iz delovnega razmerja. Izrek dopolnilne sodbe je nejasen, saj je sodišče ponovno odločalo o že odločeni terjatvi v sodbi z dne 20. 5. 1998. Pobotna terjatev je sporna, sodišče pa sploh ni ugotavljalo višine terjatve. Zneski iz sklepa vlade in iz nasprotne tožbe se ne ujemajo. Dejansko stanje je treba šele ugotoviti. Predlaga spremembo ali razveljavitev sodbe.

Pritožbi sta utemeljeni. Višina pobotne terjatve tožene stranke v znesku 1,941.408,00 SIT ni zanesljivo ugotovljena, zato tudi ni mogoče preizkusiti pravilne uporabe materialnega prava. Sodišče ni navedlo pravnega predpisa, na osnovi katerega je ugotovilo terjatev tožene stranke zaradi premalo izplačane plače. Ne glede na pravno podlago pa sodišče tudi ni obrazložilo, kako je ugotovilo višino pobotne terjatve v znesku 1,941.408,00 SIT. Sodišče je sicer navedlo znesek 1,362,217,00 SIT, ki naj bi bil nakazan Ministrstvu za pravosodje za plačo in znesek 655.401,00 SIT za materialne stroške.

V sodbi pa ni razlogov o tem, kako sta navedena zneska povezana z višino pobotne terjatve. Pobotna terjatev ni zanesljivo ugotovljena, zato je tudi preuranjeno pobotanje v sodbi. Če bo sodišče glede na vprašljivo pristojnost ponovno odločalo tudi o pobotni terjatvi, bo treba zanesljivo ugotoviti višino terjatve (npr. listine, zaslišanje strank itd., vse v okviru predlogov strank). Glede na to, da je dopolnilna sodba v tesni povezavi z osnovno sodbo in je še vedno odprto vprašanje pobotanja, je bilo treba razveljaviti obe sodbi. Glede pristojnosti sodišča prve stopnje za pobotno terjatev bo treba oceniti pravno naravo službe ministra in sicer ali gre za delovno razmerje,ali pa za posebno službeno razmerje, ki lahko vpliva tudi na pristojnost sodišča.

Zaenkrat vsa odločilna dejstva glede pristojnosti še niso bila ugotovljena. Glede na razveljavitev obeh sodb ni več nevarnosti, da bi za isto terjatev obstojala dva izvršilna naslova in da bi bilo treba že pobotano terjatev še enkrat plačati, sodbi pa sta bili itak razveljavljeni iz drugih razlogov.