Appeal allowed; first-instance judgment voided for absolute and relative essential errors regarding diminished capacity and factual findings.

Pritožbi obdolženega R.S. po zagovornici se u g o d i , sodba sodišča prve stopnje se tudi po uradni dolžnosti r a z v e l j a v i in zadeva v r n e sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

Ker v krivdoreku v nasprotju z obrazložitvijo sodbe ni navedeno, da je obdolženi storil dejanje v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti (II. odst. 16. čl. Kazenskega zakonika), je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev po 11. točki I. odst. 371. čl. Zakona o kazenskem postopku. Sodišče pa je zagrešilo tudi relativno bistveno kršitev iz II. odst. 371. čl. ZKP, saj je kljub temu, da se je porajal dvom v prištevnost obdolženega, samo zaključilo, da je bil obdolženi bistveno zmanjšano prišteven, čeprav v spisu za tako odločitev ni takšnih zanesljivih dokazov, ki bi to omogočalo brez zaslišanja strokovnjaka - izvedenca psihiatra.

[OBRAZLOŽITEV]

Z v uvodoma navedeno sodbo je bil obdolženi R. S. spoznan za krivega storitve dveh kaznivih dejanj razžalitve po I. odstavku 169. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo enega meseca zapora za kaznivo dejanje na škodo zasebnega tožilca J.P. in enega meseca zapora za kaznivo dejanje na škodo zasebne tožilke M.P., ter enotno kaznijo enega meseca in desetih dni zapora s preizkusno dobo enega leta. Sodišče mu je naložilo v plačilo tudi stroške kazenskega postopka in na 45.000,00 SIT odmerjeno povprečnino. Z isto sodbo je sodišče iz razloga po 3. točki 358.

člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), oprostilo obdolženo M. P. po nasprotni zasebni tožbi storitve kaznivega dejanja razžalitve po I. odstavku 169. člena KZ na škodo zasebnega tožilca R. S.. Proti takšni odločitvi se je pritožil obdolženi R. S. po svoji zagovornici iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Ob ugoditvi pritožbi je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti še po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe, ki se nanašajo na krivdno obliko odgovornosti, obrazlaga, da ocenjuje, da je obdolženi R.S. storil očitani mu kaznivi dejanji pod vplivom alkohola in zato v bistveno zmanjšani prištevnosti, vendar kljub temu naklepno, saj se je zavedal, da lahko v vinjenem stanju zasebnega tožilca in tožilko razžali in je to tudi hotel, v stanje bistveno zmanjšane prištevnosti pa se je spravil sam,ker je tistega dne pil tri vrste alkohola. V tem delu je uradni preizkus izpodbijane sodbe (383. člen ZKP) pokazal, da je prvostopno sodišče zagrešilo bistveno kršitev po 11. točki I. odstavka 371.

člena ZKP, saj je izrek sodbe v nasprotju z obrazložitvijo. V krivdoreku namreč v nasprotju z obrazložitvijo sodbe ni navedeno, da je obdolženi storil dejanje v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti (II. odstavek 16. člena KZ). Sodišče pa je nadalje nepravilno uporabilo tudi institut "actiones libera in causa" iz III. odstavka 16. člena Kazenskega zakonika, ki pride v poštev za neprištevne storilce, ne pa bistveno zmanjšano prištevne, kot je to navedeno v izpodbijani sodbi. Bistvo te določbe je namreč v tem, da ne glede na določbo I. odstavka 16.

člena KZ, ki govori o kazenski neodgovornosti neprištevnih storilcev določa, da je tisti storilec kaznivega dejanja, ki si z uporabo alkohola, mamil ali kako drugače sam povzroči neprištevnost, kazensko odgovoren, če je bila pred tem glede kaznivega dejanja podana njegova krivda, ki jo zakon določa za to dejanje. Poleg nepravilne uporabe 16. člena Kazenskega zakonika in prej opisane absolutne bistvene kršitve pa je sodišče prve stopnje zagrešilo še relativno bistveno kršitev iz II. odstavka 371. člena ZKP, saj je kljub temu, da se je porajal dvom v prištevnost obdolženega, samo zaključilo, da je bil obdolženi bistveno zmanjšano prišteven, čeprav v spisu za tako odločitev ni takšnih zanesljivih dokazov, ki bi to omogočali brez zaslišanja strokovnjaka - izvedenca psihiatra.

Poleg opisanih kršitev pa je pritrditi tudi pritožbenim navedbam,da je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Odločitev sodišča prve stopnje je glede na do sedaj zbrane podatke vsaj preuranjena. Vse doslej zaslišane priče namreč niso potrdile, da bi obdolženi S. zasebnima tožilcema izrekel točno tiste besede, ki so navedene v krivdoreku, ampak so priče govorile o špijoniranju (I.R.), o vohunu (M. A.) in izdajalcu (D. P.). Nadalje ostaja odprto tudi vprašanje o tem, ali je sin zasebnih tožilcev D. P. sploh opazoval sporni dogodek, saj se datum iz njegove izpovedbe ne ujema z datumom, navedenim v krivdoreku, torej z datumom, ki ga zasebna tožilca navajata kot datum storitve kaznivega dejanja.

Sam opis kaznivega dejanja iz zasebne tožbe pa tudi ne ustreza med postopkom ugotovljenemu dejanskemu stanju. Sodišče ni preverjalo, ali so opisani dogodek zaradi domnevnega vpitja obdolženega S. res slišali vsi sosedje, kot je to povzeto v krivdorek. Iz policijskega poročila, na katerega se je sodišče oprlo v obrazložitvi sodbe, pa tudi ni razvidno, da bi bil obdolženi zaradi spornega dogodka obravnavan kot kršitelj javnega reda in miru. Vse opisane okoliščine so torej take, da vzbujajo dvom v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.

Pritožba na koncu izrecno izpodbija tudi oprostilni del sodbe in poudarja vlogo priče I. R., ki je od vsega začetka trdila, da je obdolžena M. P. po nasprotni zasebni tožbi izrekla R.S. besede "prokleti švedski hlapec". Sama ugotovitev sodišča prve stopnje, da teh besed obdolženi S. zaradi vinjenosti ni zaznal, kot nadalje dejstvo, da jih sin M.P. D.P. kot je dejal ni slišal (če je sploh bil prisoten), še ne pomeni, da dejansko niso bile izrečene. Gre namreč za takšne besede, ki v negativnem pomenu popolnoma pristojijo R.S. kot osebi, ki je dolga leta delala na Š., od koder sedaj prejema pokojnino, kar M.

P. dobro ve, ne gre pa prezreti niti dejstva, da so v obravnavani dogodek vpleteni sosedje, med katerimi očitno že več let vlada nestrpnost. Zaradi opisanega je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti tako po uradni dolžnosti kot ugoditi pritožbi obdolženega R.S., vloženi po zagovornici, in zato izpodbijano sodbo razveljaviti ter vrniti v ponovno sojenje. V ponovljenem postopku bo potrebno najprej odpraviti opisane bistvene kršitve, nato pa dopolniti dokazni postopek tudi z zaslišanjem na novo predlagane priče M. Z. in ostalih sosedov (po potrebi tudi policistov, ki so zaradi obvestila zasebnega tožilca P. prišli na kraj dogodka) in šele na podlagi ponovne presoje vseh izvedenih dokazov sprejeti odločitev o tem, ali je v obravnavanem primeru šlo za storitev opisanih kaznivih dejanj.