Appeal dismissed; statute of limitations defense raised late in appeal is inadmissible under ZPP.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Court of Appeal dismissed the appeal against a first-instance judgment ordering debt repayment and interest. The defendants raised a statute of limitations defense for the first time in their appeal, arguing the claim was time-barred. The court rejected this because the statute of limitations defense is a substantive claim element and generally cannot be introduced as new evidence in an appeal.
Legislator headnote
AI generatedZPP 337. odst. 1; ZOR 360. odst. 3: A defense of statute of limitations is a substantive claim element and is generally inadmissible as new evidence in an appeal unless the party proves they could not have raised it earlier without fault.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
Ugovor zastaranja praviloma ni mogoče prvič uveljavljati šele v pritožbi. To pa iz razloga, ker tak ugovor spada v trditveno podlago strank, pri čemer pritožbene novote v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP praviloma niso dopustne.
[OBRAZLOŽITEV]
Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta toženca dolžna tožeči stranki nerazdelno plačati 330.046,00 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.1.1997 do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 137.900,00 SIT s pripadajočimi obrestmi. Proti navedeni sodbi se pritožujeta toženca. V pritožbi uveljavljata ugovor zastaranja in navajata "da je do vložitvi tožbe prišlo po preteku treh let od izplačila vtoževanega zneska". Tožeča stranka na pritožbi ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena.
Pregled zadeve pokaže, da je tožena stranka ugovor zastaranja terjatve prvič uveljavljala šele v pritožbenem postopku. Ugovor zastaranja terjatve je ugovor materialnopravne narave, pri čemer ugovor zastaranja zadeva temelj zahtevka. V zvezi z ugovorom zastaranja je tako nujno potrebno ugotavljati dejansko stanje glede začetka in nastanka zastaranja terjatve. Po določbi tretjega odstavka 360. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR se sodišče ne sme ozirati na zastaranje, če se dolžnik nanj ne sklicuje. To pa pomeni, da je ugovor zastaranja uvrščen v trditveno podlago strank.
Po določbi prvega odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP pa sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 286. člena ZPP. Tožena stranka ugovor zastaranja prvič uveljavlja šele v pritožbi, pa še to le pavšalno. Ugovor zastaranja praviloma ni mogoče prvič uveljavljati šele v pritožbi. To pa iz razloga, ker tak ugovor spada v trditveno podlago strank, pri čemer pritožbene novote v skladu s prvim odstavkom 337.
člena ZPP praviloma niso dopustne. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradnoma upoštevnih kršitev določb postopka ali nepravilne uporabe materialnega prava, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker ti niso bili priglašeni. Določbe ZOR je pritožbeno sodišče uporabilo v skladu s 1060. členom sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika - OZ.