Appeal dismissed; organizational changes based on systemization acts validly terminate employment needs under ZDR Art. 29.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Organizacijske spremembe, ki izhajajo iz sprememb akta o sistemizaciji, so lahko zakoniti razlog za prenehanje potrebe po delu delavca v smislu 29. čl. Zakona o delovnih razmerjih. Program razreševanja trajno presežnih delavcev je sprejel pristojen organ - skupščina tožene stranke, ki je imela za to pooblastilo v 35. čl. Zakona o delovnih razmerjih. Zakon o gospodarskih družbah (ZGD, Ur.l. RS št. 30/93 - 45/01) v 443. čl. določa, da skupščina lahko veljavno sprejema sklepe tudi, če ni pravilno sklicana, pa so navzoči vsi družbeniki. Ker ima tožena stranka le enega družbenika, je ta na skupščini dne 12.2.1999 zakonito sprejel program razreševanja trajno presežnih delavcev, ki sta ga pripravila direktorja.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na:

1) razveljavitev sklepa tožene stranke št. 1/99 z dne 8.3.1999, s katerim se tožnik razporedi med trajne presežke ter odločitve Komisije za pritožbe tožene stranke z dne 28.4.1999 v celoti, v roku 15 dni;

2) ugotovitev, da je tožnik tudi od 28.4.1999 še naprej v delovnem razmerju in na delovnem mestu "planer kakovosti z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja, vključno s pravico do plače, prijave na ustreznem zavodu in prejemati druge denarne prejemke, ki izvirajo iz delovnega razmerja, kot če bi bil na delu, v roku 15 dni;

3) poziv tožnika nazaj na delo "presojanje sistema kakovosti in procesa" in sicer vse od 28.4.1999 dalje za nedoločen čas, v roku 15 dni in 4) razveljavitev ugotovitvenega sklepa št. 1/99 z dne 11.10.1999 in sklepa z dne 22.11.1999. Poleg tega je odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka. Zoper takšno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99) pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da je že med postopkom predlagal, da se pridobijo podatki o številu na novo zaposlenih, da bi s tem dokazal, da je tožena stranka imela potrebo po kadrih, vendar je bil njegov predlog zavrnjen, sicer pa program razreševanja presežnih delavcev ni bil sprejet po predvidenem postopku, niti ga ni sprejel za to pristojni organ. Tožena stranka se sklicuje na Pravilnik o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, iz katerega ni razvidno, kakšna stopnja izobrazbe se zahteva za zasedbo posameznega delovnega mesta, zato je onemogočena sodna kontrola tistih navedb tožene stranke, ki se nanašajo na omenjeni pravilnik.

Tožena stranka ni upoštevala nobenega vrstnega reda kriterijev, določenih v SKPG, niti tega ni upoštevalo sodišče. Skupščina, na kateri je bil sprejet program, ni bila sklicana v skladu z ZGD, poleg tega pa program ni mogel biti sprejet na skupščini 12.2.1999, ampak je to le datumska navedba. Tožena stranka ni iskala nobene rešitve v smislu 54. čl. Pravilnika, kjer je določeno, da delovno razmerje delavcu ne preneha, če ga je mogoče v okviru družbe razporediti na drugo delovno mesto, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim in če je mogoče delavca prekvalificirati ali dokvalificirati za opravljanje drugih del.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka pritožbene navedbe in smiselno predlaga, da pritožbene sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ter na podlagi 2. odst. 350 čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99) glede bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti in glede pravilne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da so organizacijske spremembe, ki izhajajo iz sprememb akta o sistemizaciji delovnih mest in zasledujejo izboljšanje gospodarskih rezultatov oz. zmanjšanje stroškov proizvodnje, lahko zakoniti razlog za prenehanje potrebe po delu delavca v smislu 29.

čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90 - 36/2000). V zvezi s pritožbenimi navedbami glede nezakonitosti postopka ugotavljanja prenehanja potrebe po delu delavca pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je program razreševanja trajno presežnih delavcev sprejel pristojen organ - skupščina tožene stranke, ki je imela za to pooblastilo v 35. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90 - 36/2000) in v 51. čl. Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke. Zakon o gospodarskih družbah (ZGD, Ur.l.

RS št. 30/93 - 45/01) v 443. čl. namreč določa, da skupščina lahko veljavno sprejema sklepe tudi, če ni pravilno sklicana, pa so navzoči vsi družbeniki. Ker ima tožena stranka le enega družbenika, je ta na skupščini dne 12.2.1999 zakonito sprejel program razreševanja trajno presežnih delavcev, ki sta ga pripravila direktorja (poslovodni organ). Pritožbeno sodišče ugotavlja tudi, da je tožena stranka zadostila zahtevi iz 1. odst. 17 čl. SKPG, po kateri se pri določanju trajno presežnih delavcev uvrstijo v isto kategorijo vsi delavci, ki delajo na takih delovnih mestih, ki jih je mogoče medsebojno razporediti v skladu z zakonom.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je tožena stranka opravila primerjavo med delavci na delovnih mestih, kjer se zahteva enaka stopnja izobrazbe kot na ukinjenem delovnem mestu "planer kakovosti" (priloga A2, A3 in B31), kar je potrdila tudi priča I. Š. Tožena stranka je dokazala, da tožnik kot presežni delavec zaradi pomanjkanja posebnih znanj in sposobnosti ni mogel biti razporejen na nobeno drugo ustrezno delovno mesto, zato sta sklep z dne 8.3.1999, s katerim se tožnik razporedi med trajno presežne delavce in odločitev Komisije za pritožbe z dne 28.4.1999 zakonita.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo navedbe tožnika v pripravljalni vlogi z dne 20.6.2000 glede zaposlovanja novih delavcev, saj mora v skladu z določbo 286. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99) stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov in ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, na poznejših narokih pa le, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku. Tožnik je dejstva glede zaposlovanja novih delavcev navajal šele v pripravljalni vlogi z dne 20.6.2000, ki jo je vložil v spis na zadnjem naroku dne 22.6.2000, poleg tega pa za ugotovitev teh dejstev ni predlagal nobenega dokaza.

Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). Poleg tega je odločilo, da tožnik sam krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspel (165. čl. v zvezi z z 154. čl. ZPP).