Employment court partially allows appeal on costs; employer must pay reduced legal fees after losing main claim.

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 3. točki izreka glde odločitve o stroških spremeni tako, da se znesek 15.732,00 SIT zniža na znesek 13.872,00 SIT. V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Udeležba na tečaju (za katero je bila tožencu odobrena plačana odsotnost) ni bila obvezni del študijskega programa toženčevega podiplomskega študija na Pravni fakulteti v Mariboru. Pogodba o pomoči pri študiju ob delu ne predstavlja pravne podlage za uveljavitev vračila nadomestila plače za čas udeležbe na tej samostojni obliki izobraževanja, ker v 6. čl. izrecno določa, da je toženec (tj. delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo po lastni izjavi in mora zato delodajalcu povrniti stroške izobraževanja) dolžan vrniti le stroške v zvezi z izobraževanjem, ki so opredeljeni v pogodbi (2. čl.). Za povračilo stroškov drugih izobraževanj (tudi, če bi šlo za izobraževanja v zvezi s podiplomskim študijem toženca) bi morala tožeča stranka skleniti novo pogodbo, v kateri bi opredelila tudi obveznost toženca, da mora vrniti nadomestilo plače za čas udeležbe na teh izobraževanjih.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji tožbena terjatev tožeče stranke do tožene stranke iz naslova pomoči pri študiju ob delu v višini 339.788,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.7.1998 dalje, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke iz naslova znižanih plač v višini 339.788,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 29.7.1998 dalje, in da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 339.788,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.7.1998 dalje do plačila ter ji povrniti stroške sodnega postopka v znesku 15.732,00 SIT, vse v 8 dneh pod izvršbo.

V presežku je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Zoper zavrnilni del te sodbe (4. točka izreka) se zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v 4. točki izreka razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zoper 1. in 3., podrejeno tudi zoper 2. točko izreka te sodbe se iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, zgolj podrejeno pa tudi iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožuje tožena stranka.

Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne ter tožeči stranki naloži povračilo sodnih taks tožene stranke z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe dalje. Tožeča stranka v pritožbi graja dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, da ima tožeča stranka pravico zahtevati samo povračilo stroškov za oblike pomoči, ki so izrecno dogovorjene v 2. členu pogodbe. Če tožeča stranka s tožencem ne bi sklenila pogodbe o pomoči pri študiju ob delu, tožencu ne bi bila odobrena plačana odsotnost in je torej izplačano nadomestilo strošek, ki je tožeči stranki nastal v zvezi s toženčevim izobraževanjem po sklenjeni pogodbi.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da sodišče ni uporabilo določb o obveznostih z več predmeti (čl. 403 in naslednji ZOR), določb 25. a čl. Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij in 49. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja. Obveznost izplačati premalo izplačano plačo je z uveljavitvijo 25. a čl. ZLPP pridobila podlago, da postane alternativna obligacija oz. obveznost z dvema predmetoma - razdelitvijo delnic ali izplačilom razlike premalo izplačane plače v denarju.

25. a čl. ZLPP daje v povezavi s 403. čl. ZOR podjetju (tožeči stranki) upravičenje, da med obema predmetoma izpolnitve izbira ter izpolni enega ali drugega. Na dan pobotne izjave tožeča stranka te izbire še ni opravila, zato je bil " in obligatione " še vedno tudi denarni znesek za premalo izplačne plače, ki pa je bil pobotljiv. Tako je tožeča stranka izbiro opravila naknadno in zato le-ta na izpolnitev obveznosti ni več mogla vplivati, ker je obveznost med tem zaradi pobota prenehala in to še v času, ko je obstajala kot denarna obveznost.

Zmotna ugotovitev dejanskega stanja je v tem, da je sodišče zmotno presodilo potrdili o manj prejetih osebnih dohodkih in zavzelo stališče, da bi tožena stranka s temi potrdili lahko sodelovala pri lastninjenju tožeče stranke. Sodišče je prezrlo, da sta bili potrdili izdani pred uveljavitvijo 25. a čl. ZLPP in nista bili zamenjani s potrdili v smislu 2. odst. citiranega člena. Šele na podlagi zamenjanih potrdil bi tožena stranka namreč lahko sodelovala pri lastninjenju tožeče stranke. Nepopolno ugotovljeno dejansko stanje pa je v tem, da sodišče ni ugotovilo dejstva, da bi se terjatev tožene stranke do tožeče iz naslova premalo izplačanih plač za leto 1992 glasila na nižji znesek od zneska, ki je naveden na potrdilu z dne 24.3.1993.

Razlika znaša 151.140,30 SIT in predstavlja razliko med znižano plačo po kolektivni pogodbi in plačo, do katere bi bila tožena stranka v letu 1992 dejansko upravičena v skladu s KP in pogodbo o zaposlitvi. V primerih, ko imajo delavci do delodajalca višji zahtevek iz naslova premalo izplačanih plač, kot jim ga zakon priznava za izdajo potrdil, po mnenju Ustavnega sodišča velja, da ga od podjetja lahko uveljavljajo po splošnih načelih civilnega prava. Zmotna je tudi odločitev sodišča o stroških postopka, saj je sodišče zmotno ugotovilo, da tožena stranka ni priglasila stroškov, čeprav je v odgovoru na tožbo priglasila svoje stroške v višini sodnih taks.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke. V odgovoru navaja, da se je tožena stranka s pogodbo zavezala povrniti stroške magistrskega študija, ne pa stroškov drugih izobraževanj, ki jih k stroškom magistrskega študija enostransko prišteje tožeča stranka. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena le delno. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah ter na podlagi 2. odst. 350 čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l.

RS št. 26/99) glede bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti in glede pravilne uporabe materialnega prava. Pritožbene navedbe tožeče stranke niso utemeljene. Ob ugotovitvi nespornega dejstva, da udeležba na tečaju ni bila obvezni del študijskega programa toženčevega podiplomskega študija na Pravni fakulteti v Mariboru, čemur pritožba ne oporeka, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da pogodba o pomoči pri študiju ob delu ne predstavlja pravne podlage za uveljavitev vračila nadomestila plače za čas udeležbe na tej samostojni obliki izobraževanja.

Pogodba o pomoči pri študiju ob delu v 6. čl. izrecno določa, da je toženec dolžan vrniti le stroške v zvezi z izobraževanjem, ki so opredeljeni v pogodbi (2. čl.). Za povračilo stroškov drugih izobraževanj (tudi, če bi šlo za izobraževanja v zvezi s podiplomskim študijem toženca) bi morala tožeča stranka skleniti novo pogodbo, v kateri bi opredelila tudi obveznost toženca, da mora vrniti nadomestilo plače za čas udeležbe na teh izobraževanjih. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke glede odločitve sodišča prve stopnje v 1., 2. in 3. točki izreka (razen glede odločitve o stroških postopka) navedene sodbe.

Potrdila o manj prejetih osebnih dohodkih (prilogi B 9 in B 10), katerih izdajo je omogočal 62. čl. Kolektivne pogodbe za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije (Ur. l. RS št. 12/91), so se izdajala za določen namen, med drugim tudi za sodelovanje delavca v procesu lastninjenja. Po določbi 62. čl. SKEI ta potrdila lahko izkazujejo le dejstvo, da toženec ni prejemal plače v skladu z navedeno panožno kolektivno pogodbo, ni pa nujno, da zneski, navedeni na potrdilih, ustrezajo dejanskim razlikam v osebnem dohodku, ki se izplača v gotovini.

Zmotno je stališče toženca, da so ta potrdila direktno iztožljiva. 62. čl. SKEI je dopuščal, da so bili osebni dohodki lahko do 20% nižji od zneskov, določenih v panožni kolektivni pogodbi, pri čemer so morali delavci za manj prejete osebne dohodke dobiti listine, s katerimi so lahko v kasnejših obdobjih sodelovali v procesu lastninjenja podjetja ali jih v primeru stečaja prijavili v stečajno maso. Toženec bi lahko z nevedenimi potrdili sodeloval pri lastninjenju tožeče stranke, ki bi takrat na podlagi 25. a čl. Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP, Ur.l.

RS št.55/92 - 31/93) že izdano potrdilo zamenjala z novim, kot je ta potrdila zamenjala tistim, ki so sodelovali pri lastninjenju. V novem oz. zamenjanem potrdilu bi ugotovila tudi natančen znesek premalo izplačanih osebnih dohodkov po kolektivni pogodbi. Zahtevek za izplačilo tega zneska v gotovini pa ni utemeljen, ker to potrdilo ni pravna podlaga za utemeljenost denarnega zahtevka iz naslova izplačila plače v gotovini. Pravna podlaga je v splošnih aktih tožeče stranke, to je kolektivni pogodbi in sklepih tožeče stranke o omejitvi izplačila plač.

Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da terjatvi nista istovrstni in ju zato ni mogoče pobotati. V kolikor bi se zneski na potrdilih razlikovali, bi toženec lahko tudi presežek svojih upravičenj iz naslova neizplačanih plač v obsegu nad pravicami, priznanimi z zakonom in do osnovnih plač po pogodbi o zaposlitvi, spremenil v korporacijske pravice s tem, da jim za ta del ZLPP ne priznava popustov in ugodnosti v skladu s 23., 24. in 25. čl. ZLPP, seveda v skladu z zakonsko urejenim sistemom lastninskega preoblikovanja. Utemeljene pa so pritožbene navedbe tožene stranke glede odločitve o stroških postopka.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo priglasila stroške v višini sodnih taks, ki pa jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Taksa za odgovor na tožbo je znašala 6.000,00 SIT, tako da je tožena stranka glede na 31% uspeh upravičena do povračila 1.860,00 SIT. Po medsebojnem pobotanju stroškov tožeče (15.732,00 SIT) in tožene stranke (1.860,00 SIT) je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 13.872,00 SIT stroškov postopka (154. čl. ZPP). Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo glede odločitve o stroških postopka spremenilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe.

V preostalem je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). Tožeča stranka s pritožbo ni uspela. Tožena stranka je s pritožbo uspela le s sorazmerno majhnim delom, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške (165. in 154. čl. ZPP).