Fixed-term contract not transformed to open-ended due to lack of proof of replacement worker's contract termination.

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede odločitve o stroških postopka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožnici stroške postopka na prvi stopnji v višini 42.200,00 SIT v 8 dneh pod izvršbo. Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka na prvi stopnji. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške pritožbe v višini 12.500,00 SIT v 8 dneh pod izvršbo.

[JEDRO]

Tožnica je s toženo stranko sklenila veljavne pogodbe o zaposlitvi za določen čas za delo čistilke in krajši čas opravljala delo čistilke zaradi povečanega obsega dela, nato pa je nadomeščala zaradi bolniške odsotno delavko. Ker tožnica tudi ni uspela dokazati, da je v času, ko je bila zaposlena za določen čas, drugi delavki, ki jo je nadomeščala, delovno razmerje prenehalo (kar bi pomenilo, da je bila podana trajna potreba za njeno delo), niso podani pogoji za transformacijo njenega delovnega razmerja iz delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in razsodilo, da ji je tožena stranka dolžna plačati na račun razlike plače med delovnim mestom perice in čistilke neto 114.358,20 SIT z zakonitimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila. Zavrnilo pa je zahtevke, da se ugotovi, da tožnici ni prenehalo delovno razmerje dne 18.9.1998 in da jo je tožena stranka dolžna sprejeti nazaj v delovno razmerje za nedoločen čas ter ji izplačati vse zapadle plače od 19.9.1998 dalje vrnitve na delo vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače ter prispevki in davki ter ji povrniti stroške postopka.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Sodišče je tako odločilo, ker je tožnica v času delovnega razmerja za določen čas opravljala pretežno delo perice, ki je višje ovrednoteno. Zoper zavrnilni del navedene sodbe se pritožuje tožnica zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku v celoti, podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba poudarja, da je sodišče prve stopnje prezrlo dejstvo, da je morala tožnica podpisati pogodbo za določen čas, sicer ne bi dobila delo. Poleg tega ji je direktor tožene stranke ob sprejemu na delo zagotovil, da bo kasneje sklenila delovno razmerje za nedoločen čas. Edini razlog, da tožena stranka z njo ni sklenila delovnega razmerja za nedoločen čas, niti da ga ni podaljšala je ta, da je tožnica odklonila delo čistilke v klavni hali, saj za tega ni izpolnjevala z zakonom prdpisanih pogojev - higijenskega minimuma. Tožnica je sicer sklenila pogodbo za določen čas za delo čistilke v klavni hali, verdar pa tega dela ni opravljala, temveč delo perice in je za to delo sklenila delovno razmerje za nedoločen čas.

Delavka, ki jo je nadomeščala na tem delu je po daljši bolniški odšla v pokoj in bi zato morala tožena stranka s tožnico skleniti delovno razmerje za nedoločen čas. Tožena stanka je zato kršila določbe 17. in 18. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93). Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in navaja, da je bilo tožnici ob sprejemu na delo znano, da je sklenila delovno razmerje za določen čas za delo čistilke v klavni hali in da ga je sklenila prostovoljno in brez vsake prisile.

Prostovoljno je nato tožnica odklonila podpis nove pogodbe za določen čas za isto delo. Če bi jo tožnica podpisala, bi tožena zagotovila tudi ostale pogoje za to delo kot je to pridobitev higijenskega minimuma. Tožnica je nadomeščala odsotno delavko - perico A. A., ki ji je delovno razmerje prenehalo šele 30.11.1999, zato ne držijo pritožbene navedbe, da je bilo delovno mesto prosto že, ko je bila tožnica v delovnem razmerju. Po 18.9.1999 je tožena stranka na to delovno mesto začasno razporedila poškodovano delavko iz proizvodnje M.

D. Pritožba je delno utemeljena in sicer v obsegu, kot je razvidno iz nadaljevanja. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je tožnica s toženo stranko sklenila veljavne pogodbe o zaposlitvi za določen čas in da je te pogodbe podpisala prostovoljno. Tožnica je po sklenitvi krajši čas opravljala delo čistilke v klavni hali zaradi povečanega obsega dela, nato pa je nadomeščala, zaradi bolniške odsotno delavko, perico. Po določbi 17. člena ZDR je za te primere dovoljeno sklepati delovno razmerje za določen čas in zato po stališču pritožbenega sodišča tožena stranka ni kršila določbe 18.

člena ZDR, ko je tožnico, zaradi začasno odsotne delavke - perice, razporedila za določen čas na to drugo delo. Tožnica v nasprotju s toženo stranko ni dokazala, da bi delavki A.A. prenehalo delovno razmerje še v času, ko je bila tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki. Zato tožnica neutemeljeno zatrjuje, da ji je zaradi prenehanja delovnega razmerja A.A., njeno delovno razmerje za določen čas prešlo v nedoločen čas oziroma, da sta ga stranki dejansko sklenili za nedoločen čas za delo perice. Tožnica je sklenila pogodbe o zaposlitvi za delo čistilke za določen čas in ji je prenehalo delovno razmerje po izteku te pogodbe.

Ker je tožnica odklonila nadaljnje delo kot čistilka še pred iztekom zadnje pogodbe o zaposlitvi, ni prišlo do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi. Zato sklicevanje na to, da dela ne bo več opravljala, ker tudi nima izpoljnjen higijenski minimum, ne more biti odločilni razlog, zaradi katerega bi se štelo, da je tožnici nezakonito prenehalo delovno razmerje sklenjeno za določen čas. Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo glede ugotovitve nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo.

Pritožba pa je utemeljena glede tega, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede odločitve o stroških postopka, saj je tožnica s tožbo uspela glede dela denarnega zahtevka iz naslova razlike v plači v višini 114.385,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obresti od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov razlik plač dalje. Zato je odločitev v izpodbijani sodbi glede zavrnitve stroškov postopka tožnice oziroma, da jih ta krije sama, v nasprotju z določbo 154. člena ZPP in Odvetniško tarifo. Pritožbeno sodišče je tožnici ob upoštevanju potrebnih stroškov postopka na prvi stopnji, odmerilo stroške za sestavo modificirane tožbe in prisotnosti na obravnavi skupno 400 točk, kar je glede na vrednost točke 36.000,00 SIT oziroma s pribitjem DDV skupno 42.200,00 SIT.

Na podlagi 154. člena ZPP je tožena stranka dolžna tožnici plačati stroške postopka na prvi stopnji v višini 42.200,00 SIT v 8 dneh pod izvršbo. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo spremenilo glede odločitve o stroških postopka na prvi stopnji, kot je to razvidno iz izreka. Tožnica je s pritožbo delno uspela, zato ji je pritožbeno sodišče na podlagi 154. in 165. člena ZPP priznalo po 10. tar. št. Odvetniške tarife 125 točk za pritožbo, kar znaša glede na vrednost točke 12.500,00 SIT in ji je tožena stranka dolžna te stroške povrniti v 8 dneh pod izvršbo.