Tenant's appeal dismissed; eviction upheld as social hardship conditions were not met during unpaid rent periods.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Second Instance Court dismissed the tenant's appeal and confirmed the first-instance judgment ordering eviction. The tenant argued that social hardship prevented rent payment, but the court found this claim invalid because he received no social benefits during the specific periods when rent remained unpaid. Consequently, the court ruled that the statutory conditions for invoking social hardship were not satisfied, rendering the termination of the lease agreement legally justified.
Legislator headnote
AI generatedArticle 53 paragraph 3 of the Social Welfare Act; Article 53 paragraph 4 of the Social Welfare Act: A tenant may successfully rely on social hardship to justify non-payment of rent only if the statutory conditions for receiving social benefits are also fulfilled during the period in question.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
Toženec je bil prejemnik denarnega dodatka in dodatka za plačilo najemnine šele od 1.12.1999 do 31.5.2000 in nato od 1.2.2000 dalje, medtem ko najemnine ni poravnal tudi v obdobju od januarja 1995 do aprila 1995 ter od junija do novembra 1999, torej v času, ko ni bil prejemnik nikakršnega socialnega dodatka. Njegovo sklicevanje na obstoj socialne stiske tudi v tem obdobju je neutemeljeno, saj se na obstoj socialne stiske v smislu 3. odst. 53. čl. SZ lahko najemnik uspešno sklicuje le v primeru, če so izpolnjeni tudi pogoji iz 4. odst. tega člena. Ker torej ni mogoče šteti, da je toženec ravnal v skladu z navedenimi zakonskimi določbami, je odpoved najemne pogodbe utemeljena.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se toženi stranki odpove najemno razmerje za stanovanje št. 7 v I. nadstropju večstanovanjske hiše v T., K. 23 in ga je dolžna praznega izročiti tožeči stranki. Toženi stranki je še naložilo, da tožeči povrne stroške pravdnega postopka v znesku 31.321,00 SIT z zamudnimi obrestmi. Zoper sodbo se je toženec pravočasno pritožil. Poudarja, da najemnine ni plačeval zaradi socialne stiske, ki pa bi se s prekinitvijo najemne pogodbe še povečala. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je sporočila, da od postopka odstopa, ker je bila najemnina poravnana iz sredstev enkratne denarne pomoči, ki jo je toženec prejel pri Centru za socialno delo T..
Pritožba ni utemeljena. Pritožnik ne navaja pritožbenih razlogov, iz navedb pritožbe pa je mogoče sklepati, da graja ugotovljeno dejansko stanje, saj poudarja obstojh socialne stiske, v kateri se je znašel in zaradi katere ni plačeval najemnine in drugih obveznosti. Vendar pa je sodišče prve stopnje na podlagi sporočila Centra za socialno delo v T. pravilno ugotovilo, da je bil toženec prejemnik denarnega dodatka in dodatka za plačilo najemnine šele od 1.12.1999 do 31.5.2000 in nato od 1.2.2000 dalje, medtem ko najemnine ni poravnal tudi v obdobju od januarja 1995 do aprila 1995 ter od junija do novembra 1999, torej v času, ko ni bil prejemnik nikakršnega socialnega dodatka.
Njegovo sklicevanje na obstoj socialne stiske tudi v tem obdobju je neutemeljeno, saj se na obstoj socialne stiske v smislu 3. odst. 53. čl. SZ lahko najemnik uspešno sklicuje le v primeru, če so izpolnjeni tudi pogoji iz 4. odst. tega člena. Ker torej ni mogoče šteti, da je toženec ravnal v skladu z navedenimi zakonskimi določbami, je odpoved najemne pogodbe utemeljena. Ker je pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje (353.
čl. ZPP). Umika tožbe v pritožbenem postopku namreč ni moglo upoštevati, saj je ta mogoč le do konca glavne obravnave (2. odst. 188. čl. ZPP).