Appeal dismissed; employee denied unemployment benefits due to fraudulent fixed-term contract for job displacement.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Ker tožnik ni zakonito sklenil delovnega razmerja za določen čas, temveč je šlo v obravnavanem primeru za izigravanje predpisov zaradi pridobitve pravice do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti, ni upravičen do demnarnega nadomestila.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je v sodbi pod točko I zavrnilo tožnikov zahtevek na razveljavitev odločbe Republiškega zavoda za zaposlovanje, Območna enota ... št. 04-2046/1-95 z dne 8.9.1995 in odločbe Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. 114-01-414/95 z dne 8.12.1997 ter na priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas od 10.7.1995 do 10.1.1997. Hkrati je v sklepu pod točko II zavrglo tožbo tožnika zoper Republiški zavod za zaposlovanje, OE .... Zoper sodbo se po pooblaščencu pritožuje tožnik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava.

Poudarja, da je šlo v konkretnem primeru za nadomeščanje začasno odsotne delavke, ki je bila zaradi rojstva otroka na porodniškem dopustu. V podjetju L. d.o.o. se je glede na obseg dela lahko zaposlil le en delavec, delovne potrebe družbe pa so terjale, da nekdo stalno vodi poslovanje. Zaradi delovnih potreb je bil sprejet v delovno razmerje za določen čas, saj sicer družba ne bi mogla poslovati. Šlo je za potrebe opravljanja dejavnosti družbe in ne za prilagajanje zakonskih norm. Ne strinja se s stališčem, da pravice do denarnega nadomestila ne more uveljaviti zavarovanec, ki mu je prenehalo delovno razmerje v nasprotju z zakonom.

Njemu je delovno razmerje prenehalo zaradi poteka časa zaposlitve, zgolj dejstvo, da v pogodbi o zaposlitvi ni naveden razlog za zaposlitev pa še ne pomeni, da sta pogodba in delovno razmerje nezakonita. Glede razlogov sodbe, da potreba po delovnem mestu vodje komercialno tehničnega sektorja ni bila izkazana pa poudarja, da je naziv delovnega mesta interna zadeva gospodarske družbe in na zakonitost delovnega razmerja nima vpliva. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo bistvena dejstva, od katerih je odvisna odločitev v zadevi in pravilno uporabilo materialno pravo.

Pri tem ni kršilo postopkovnih določb Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99), na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodbo je ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi, s katerimi se strinja tudi pritožbeno sodišče in glede na pritožbena izvajanja poudarja naslednje. Po 3. odstavku 1. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS, št. 5/91 - 38/94; nadalje ZZZPB) se z zavarovanjem za primer brezposelnosti zavarovancem med drugim zagotavljajo pravice za čas, ko so brez svoje krivde ali proti svoji volji brez zaposlitve.

Tako kot v drugih zavarovalnih sistemih, lahko zavarovanec tudi po ZZZPB načeloma pridobi pravice, če zavarovalnega primera ni povzročil sam. Nadomestilo za primer brezposelnosti je temeljna denarna dajatev, ki pripada zavarovancu iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti ob izgubi zaposlitve proti njegovi volji ali brez njegove krivde. Načelna določba 3. odstavka 1. člena ZZZPB je konkretizirana v 19. členu ZZZPB, ki v 4. alinei 1. odstavka določa, da pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo ne more uveljaviti zavarovanec, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi sklenitve v nasprotju z zakonom, splošnim aktom ali kolektivno pogodbo, če so okoliščine za tako sklenitev na strani delavca.

Za odločanje po 4. alinei 1. odstavka 19. člena ZZZPB je torej bistvena zakonita sklenitev delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da delovno razmerje za določen čas v obravnavani zadevi ni bilo sklenjeno v skladu z zakonom, saj ni dokazano, da bi dejansko šlo za nadomeščanje delavke na porodniškem dopustu. Delovno razmerje je tožnik v podjetju L. d.o.o. sklenil 1.10.1994, delavka - direktorica podjetja I. T. pa je porodniški dopust nastopila že 10.6.1994. V trenutku, ko je direktorica - tožnikova žena, zaradi nosečnosti in poroda nastopila porodniški dopust, tožnik s firmo L. d.o.o. ni sklenil delovnega razmerja, saj je bil takrat še uživalec denarnega nadomestila za čas brezposelnosti.

Direktorica je sicer še naprej lahko pravno formalno opravljala svojo funkcijo, tako da niti ni jasno, kakšno nadomeščanje ima pritožnik v mislih. Če bi šlo res za razlog po 2. alinei 1. odstavka 17. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90, s spremembami; nadalje ZDR), potem bi bil tak razlog objektivno podan kvečjemu ob nastopu porodniškega dopusta, saj so tudi po navedbah pritožnika delovne potrebe terjale, da nekdo stalno vodi poslovanje ali pa bi moral biti tožnik sprejet v delovno razmerje prav zaradi opravljanja poslovodstvene funkcije.

Tožnik si tako z navedbami v pritožbi prihaja sam s seboj v nasprotje, saj je delovno razmerje za določen čas sklenil šele nekaj mesecev po nastopu porodniškega dopusta direktorice, ki naj bi jo nadomeščal oziroma prvi naslednji dan po prenehanju izplačevanja denarnega nadomestila s strani zavoda, pa še to ne na mestu poslovodje, temveč na delovnem mestu vodje komercialno tehničnega sektorja. Za vodenje poslovanja, na katerega nujnost se sklicuje, pa Zakon o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 30/93, s spremembami; nadalje ZGD) v 9.

členu določa, da se za poslovodjo šteje oseba, ki je po tem zakonu ali aktu pravne osebe pooblaščena, da vodi njene posle. Tožnik torej ni bil sprejet v delovno razmerje zaradi opravljanja poslovodstvene funkcije, čeprav to uveljavlja kot glavni pritožbeni razlog in čeprav je bil že 12.1.1993 vpisan v sodni register kot namestnik direktorja (priloga B/1 - spis tožene stranke 04-2046/95). Prav tako ZGD, po katerem velja načelo svobodne odločitve družbenikov o postavitvi in odstavitvi poslovodje, določa, da morajo družbeniki že pred prijavo za vpis v register imenovati poslovodjo, kar pa v konkretnem primeru niti ni izkazano.

Poleg tega je določbo 17. člena ZDR o nadomeščanju začasno odsotnega delavca, na katero se pritožnik sklicuje, mogoče razlagati le tako, da se na delovnem mestu dejansko zaposli delavec, ki odsotnega delavca nadomešča. Tožnik pa se je najprej zaposlil na delovnem mestu vodja komercialno tehničnega sektorja, za katerega z akti podjetja ni izkazal, da je bilo sploh sistemizirano. Ker iz listinskih dokazov izhaja, da je I. T. nastopila porodniški dopust 10.6.1994, pomeni, da se je ta po določbi 1. odstavka 80. člena ZDR iztekel 10.7.1995.

Vendar je I. T. opravljala funkcijo direktorice do 31.3.1995, ko je bil sklenjen aneks k pogodbi o zaposlitvi. Tožnik ni pojasnil, zakaj ravno tri mesece I. T. ni mogla opravljati te funkcije, medtem ko jo je večino časa, ko je bila na porodniškem dopustu, lahko opravljala. Okoliščine konkretnega primera, v katerih je prišlo do sklenitve delovnega razmerja za določen čas, torej kažejo na to, da je ravnal tako z namenom, da bi izigral predpise in si na ta način pridobil pravico do denarnega nadomestila. Sklenitev delovnega razmerja za določen čas sama po sebi sicer res ne pomeni, da obstoji razlog za odklonitev te pravice po 4. alinei 1. odstavka 19.

člena ZZZPB. Vendar pa le zakonito sklenjeno delovno razmerje za določen čas po 2. odst. 17. člena ZDR zakonito preneha s potekom časa. Na izigravanje zakona dodatno kaže le še dejstvo, da sta I. T. in tožnik 31.3.1995 sklenila aneks k pogodbi o zaposlitvi, po katerem je bil tožnik šele za zadnje tri mesece pred prenehanjem delovnega razmerja imenovan za individualnega poslovodnega organa in se mu je prav za to obdobje, kot pravnorelevantno za vtoževano dajatev iz naslova brezposelnosti, povišal osebni dohodek iz 53.000,00 SIT bruto na 145.150,00 SIT.

V spornem primeru tako tudi po mnenju pritožbenega sodišče ne gre le za simuliran pravni posel (aneks k pogodbi o zaposlitvi - 66. člen ZOR), pač pa za izigravanje zakona (fravdulenca), za obhajanje zakonodajalčeve volje z na zunaj pravilnim ravnanjem. Zaradi izkazanega obstoja izključitvenega razloga po 4. alinei 1. odstavka 19. člena ZZZPB je sodišče tožnikov zahtevek na razveljavitev izpodbijanih upravnih odločb ter priznanje vtoževane denarne dajatve utemeljeno zavrnilo. S to dodatno obrazložitvijo je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.