Shareholders of a dissolved company are singular legal successors on both passive and active sides regarding remaining assets.

Pritožbi B.R., D.B. in M.B. se ugodi, izpodbijani sklep se r a z v e l j a v i in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje. Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

[JEDRO]

Družbeniki gospodarske družbe, ki je bila izbrisana iz sodnega registra po določilih ZFPPod, niso singularni pravni nasledniki te družbe samo na pasivni, marveč tudi na aktivni strani, zaradi česar imajo pravico do premoženja, ki je ostalo po izbrisu družbe.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo (prav: sklep), s katerim je tožbo zavrglo; ugotovilo je, da je bila tožeča stranka izbrisana iz sodnega registra na podlagi Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod, Ur.l.RS št. 54/99 in 110/99). V takšnem primeru se po zakonu domneva, da so družbeniki takšne družbe podali izjavo o prevzemu obveznosti družbe, smisel takšne ureditve pa je varstvo interesa upnikov. Ne gre pa hkrati tudi za prevzem na aktivni strani, zato v obravnavanem primeru prekinitev postopka ne prihaja v poštev. Proti navedeni odločbi so v izreku imenovani po svojem pooblaščencu vložili pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter predlagali njeno razveljavitev; hkrati so uveljavljali povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

V pritožbi zatrjujejo, da ni nobenega dvoma, da na podlagi 27.čl. ZFPPod družbeniki ali delničarji subjekta, ki se izbriše iz registra, osebno prevzamejo obveznosti do upnikov. Prav tako pa ne more biti nobenega dvoma, da v primeru, da obstoji premoženje subjekta, ki se izbriše, delničarji ali družbeniki postanejo lastniki tega premoženja preko postopka stečaja ali likvidacije. Celo ZFPPod v 36. čl. določa, da se v primeru, da se po izbrisu subjekta najde njegovo premoženje, se nad takim premoženjem opravi postopek likvidacije ali stečaja.

V tem postopku vtoževana terjatev prvotno tožeče stranke ni nič drugega kot premoženje subjekta, prvotno vpisanega v sodnem registru. Če bo tožbenemu zahtevku ugodeno, bo prisojena terjatev naknadno najdeno premoženje subjekta. Nobenega dvoma ne more biti o tem, da so sedanji tožniki pravni nasledniki prvotne tožeče stranke v smislu, da njim pripada morebitno premoženje (aktiva) tožeče stranke. Poleg navedenih pravnih razlogov tožeča stranka še dodaja, da velja splošno načelo, da če nekdo prevzame pasivo, ima pravico prevzeti tudi aktivo, če ta obstaja.

Po navedenem je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ker pri odločitvi ni upoštevalo splošnih predpisov o prenehanju družb, to je ZPPSL in ZGD. Prav tako bi moralo sodišče o zavrženju tožbe odločiti s sklepom in ne s sodbo. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima pritožba sicer prav, kolikor opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje, če se je že odločilo za zavrženje tožbe, o tem odločiti s sklepom, ne pa s sodbo, vendar pa pri tem ne gre za takšno kršitev določb pravdnega postopka, ki bi vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločitve (1. odst. 339.

čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Eden od namenov ob sprejemu Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod, Ur.l.RS št. 54/99 in 110/99) je bil ureditev dolžnosti podjetij na področju finančnega poslovanja, pri čemer se je zasledovala zaščita interesa upnikov. Glede na to ZFPPod res ne ureja situacije, kakršna je obravnavana, (ko pritožniki kot družbeniki iz sodnega registra izbrisane družbe uveljavljajo, da imajo pravico do premoženja te družbe, torej pravico do terjatve, ki jo je vtoževala že družba od tožene stranke), ampak ureja le odgovornost družbenikov iz sodnega registra izbrisane družbe, za obveznosti slednje (pri čemer v 4. odst. 27.

čl. uzakonja domnevo, da so družbeniki podali izjavo z vsebino, določeno v 1. odst. 394. čl. Zakona o gospodarskih družbah=ZGD, torej izjavo o prevzemu obveznosti za plačilo morebitnih preostalih obveznosti družbe). Ker torej ZFPPod nakazanega vprašanja ne ureja, je treba poiskati odgovor nanj v primerljivih predpisih. Izbris družbe iz sodnega registra brez likvidacije je le eden od načinov prenehanja družbe. Z obravnavanim bi bil primerljivi način stečaj oz. likvidacija (v obeh gre za dokončno ureditev razmerij z upniki, kar v postopku po ZFPPod ni primer) ter prenehanje po skrajšanem postopku.

Glede slednjega ZGD v 395. čl. določa, da sklep o prenehanju družbe po skrajšanem postopku vsebuje (tudi) predlog o delitvi premoženja (kar pomeni, da družbeniki med seboj razdelijo preostalo premoženje). Ravno tako pa Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur.l.RS št. 67/93 s sprem.) v 4. odst. 10. čl. in v 168. čl. ureja možnost, da se v stečajnem oz. likvidacijskem postopku sredstva, ki ostanejo po popolnem poplačilu upnikov, razdelijo lastnikom deležev. Glavni argument, ki govori v prid pritožbenim trditvam pa je v tem, da ni razlogov za takšno ureditev, po kateri bi bila po eni strani vzpostavljena odgovornost družbenikov z vsem premoženjem (torej brez omejitev) za obveznosti iz sodnega registra izbrisane družbe (3. odst. 394.

čl. ZGD), po drugi strani pa bi jim bila odtegnjena pravica do premoženja, ki je po takšni družbi ostalo. Glede na to je treba zavzeti stališče, da so družbeniki iz sodnega registra izbrisane družbe po ZFPPod singularni pravni nasledniki takšne družbe tudi na aktivni strani in ne le na pasivni, kot to meni sodišče prve stopnje v izpodbijani odločbi. Zato zavrženje tožbe v obravnavanem primeru (zaradi neobstoja stranke) ni prihajalo v poštev, ampak kvečjemu prekinitev postopka po 3. tč.

1. odst. 205. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), z možnostjo hkratnega nadaljevanja z osebami, ki so kot družbeniki vpisani v sodni register. Če pa se bo tekom postopka izkazalo, da katera od v sodni register vpisanih oseb ob izbrisu družbe dejansko ni bila več družbenik, njen zahtevek zoper toženo stranko že zato ne bo utemeljen. Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 355. čl. ZPP, pritožbi ugodilo, izpodbijano odločbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje; odločitev o stroških pritožbenega postopka pa temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP.