Court partially allows VAT on enforcement agent's travel expenses under ZDDV Article 21.

Pritožbi izvršitelja se delno ugodi in se izpodbijani sklep s p r e m e n i tako, da se glasi: "Izvršitelju se za opravljeno storitev v konkretni zadevi prizna znesek 56.500,00 SIT ter potni stroški v višini 2.640,00 SIT; na oba zneska se obračuna in prišteje DDV v višini 19 %, kar znaša 11.236,60 SIT, tako da je skupno priznani znesek 70.376,60 SIT. Višji zahtevek se zavrne. Upnik je dolžan v roku 8 dni na žiro račun izvršitelja nakazati razliko v predujmu, in sicer znesek 26.376,60 SIT."

[JEDRO]

Davek na dodano vrednost se skladno s 3. členom ZDDV med drugim obračunava in plačuje od opravljenih storitev. Definicijo, kaj se šteje za promet storitev, pa vsebuje določba 21. člena ZDDV. S to je namreč določena osnova za DDV (davčna osnova), kamor sodi vse, kar predstavlja plačilo, ki ga je (ali ga bo) davčni zavezanec prejel od naročnika. To pa pomeni, da je izvršitelju v posamezni izvršilni zadevi potrebno obračunati vrednost DDV tudi na priznane potne stroške.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje izvršitelju za opravljeno storitev v konkretni zadevi priznalo znesek v višini 56.500,00 SIT, na kar je obračunalo in prištelo DDV v višini 19 %, ki znaša 10.735,00 SIT, ter potne stroške v višini 2.640,00 SIT, tako da je skupno priznani znesek 69.875,00 SIT. Višji zahtevek je kot neutemeljenega zavrnilo. Upniku je naložilo, da je dolžan v roku 8 dni na žiro račun izvršitelja nakazati razliko v predujmu, in sicer 25.875,00 SIT. Proti navedenemu sklepu je v delu, kolikor ni sodišče priznalo poštnih stroškov v višini 300,00 SIT in 360,00 SIT ter DDV na kilometrino na znesek 1.320,00 SIT in 1.320,00 SIT, izvršitelj vložil pritožbo in predlagal, da se mu priznajo stroški tudi v navedenem delu.

V pritožbi opozarja, da 291. čl. ZIZ načelno ureja pravico izvršitelja do povrnitve stroškov, ki jih je utrpel v zvezi z opravljenim delom in do nagrade za opravljeno delo, Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (v nadaljevanju: Pravilnik) pa ureja le tiste od stroškov, do katerih pride med izvršbo, ki se odmerjajo po posebnih predpisih, napr. kilometrina, dnevnice ipd. Stroški poštnine niso takšni stroški, da bi bilo potrebno njihovo ugotavljanje natančneje predpisati s tarifo, ni pa tudi dvoma o tem, da so stroški poštnine nujni stroški izvršbe.

V konkretnem primeru je za takšne stroške šlo, in sicer za obveščanje upnika o opravi rubeža. Po 8. čl. Zakona o davku na dodano vrednost (DDV) so vse storitve obdavčene, storitve izvršitelja z 19 % davkom. Ker je strošek kilometrine, kakor tudi strošek obvestil, vročitev itd. sestavni del storitve izvršitelja in ker je izvršitelj zavezanec za DDV, ga je dolžan zaračunati in odvajati. Pritožba izvršitelja je utemeljena v spodaj navednem obsegu. Izvršitelj ima sicer prav, da 291. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) načelno ureja pravico izvršitelja do povrnitve stroškov, vendar pa takšna načelna ureditev še ne omogoča, da bi se izvršitelju lahko na njegovi podlagi stroški tudi že priznali.

Na to kaže že omenjeno določilo, ki veže upravičenost izvršitelja za plačilo opravljenega dela in povrnitev stroškov na tarifo, ki jo predpiše minister, pristojen za pravosodje, na predlog Zbornice izvršiteljev; s tem torej napotuje na Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (dalje: Pravilnik), ki vrsto stroškov, do katerih je izvršitelj upravičen, natančno določa v svojem 6.čl. in 7. čl., v sklopu katerih pa niso navedeni poštni stroški. Glede na to je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da so ti stroški že zajeti v sami postavki povračila za opravo rubeža in pritožba v navedenem delu ni utemeljena.

Kar se pa tiče davka na dodano vrednost (DDV), je v 3. čl. Zakona o davku na dodano vrednosti (ZDDV, Ur.l.RS št. 89/98 s sprem.) med drugim navedeno, da se ta obračunava in plačuje od opravljenih storitev. Ključnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi pa je njegov 21. čl. (ne pa 8. čl., ki postavlja definicijo o tem, kaj se šteje za promet storitev). 21. čl. ZDDV namreč določa osnovo za DDV (davčno osnovo); slednja pa je vse, kar predstavlja plačilo, ki ga je (ali ga bo) davčni zavezanec prejel od naročnika. Glede na takšna določila je utemeljena pritožbena trditev, da bi moralo sodišče prve stopnje uveljavljeni DDV obračunati tudi od potnih stroškov; slednji znašajo 2.640,00 SIT, 19% DDV na navedeni znesek pa predstavlja 501,60 SIT.

Upoštevaje navedeno, je pritožbeno sodišče, na podlagi 3. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. ZIZ, pritožbi izvršitelja delno ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, kot je to razvidno iz izreka (znesek, do katerega je upravičen izvršitelj je povečalo za 501,60 SIT in za isti znesek povečalo razliko predujma, ki ga je dolžan plačati upnik na žiro račun izvršitelja).