Sodba in sklep II Ips 695/2008 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se glede zneska 2.086,46 EUR zavrže, v ostalem delu pa zavrne.

[JEDRO]

Uravnavanje opaža za 2,5 m visok betonski steber z višine 1,2 m v obravnavanem primeru ni predstavljalo nevarne dejavnosti v smislu drugega odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih.

Ugotovitve, da je bil tožnik kot tesar strokovno usposobljen za izvedbo naloženega dela, in da je imel na gradbišču na razpolago ves potreben material za postavitev delovnega odra in s tem za zagotovitev ustreznih delovnih pogojev, utemeljujejo sklep, da je bil pravno upošteven vzrok za nastalo škodo v njegovem ravnanju in da zato ni podlage za ugotovitev krivdne odgovornosti tožene stranke.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko in za nepremoženjsko škodo, ker nista podani niti objektivna niti krivdna odgovornost tožene stranke. Odločilo je, da uravnavanje modela za 2,5 m visok betonski steber z višine 1,2 m ne predstavlja nevarne dejavnosti. Trditve o obstoju krivdne odgovornosti je zavrnilo, ker da tožnik, ki je bil kot tesar strokovno usposobljen za izvedbo naloženega dela, ni ravnal z dolžno skrbnostjo in si postavil delovnega odra, za katerega izdelavo je imel na gradbišču na razpolago ves potreben material. Tožeči stranki je naložilo povrnitev stroškov postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, glede stroškov pa odločilo, da jih tožnik nosi sam.

Tožeča stranka je proti sodbi sodišča druge stopnje vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navedla je, da je sklep sodišč, da tožnikova zadolžitev ni predstavljala nevarne dejavnosti, napačen. Tožnik je opravljal delo na gradbišču, kjer veljajo strožji varnostni predpisi, kar dokazuje, da je območje, kjer se izvajajo gradbena dela, vključno z deli na višini, nevarno in da to zahteva posebno skrb za varnost delavcev. Uravnanost opaža je moral preveriti z določene višine. Ker se je zaradi betona, ki je bil že na poti in bi lahko vsak trenutek dospel na gradbišče, mudilo, ni imel boljše rešitve za izvedbo naloge. Zanihanje opaža je bilo nepričakovano. Nepričakovana je bila za tožnika tudi posledična izguba ravnotežja. Delo v takih okoliščinah je bilo nevarno. Tožniku tudi ni mogoče očitati krivde za nastanek škodnega dogodka. Delo je opravljal po naročilu delovodje, opraviti pa ga je želel v skladu s pravili stroke in pravočasno. Tožnik je še navedel, da sodišče druge stopnje ni po uradni dolžnosti ugotovilo, da je ugovor tožene stranke glede zastaranja zahtevka za plačilo odškodnine iz naslova prestanega strahu neutemeljen. Tožeča stranka predlaga, naj revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati denarno odškodnino v znesku 30.642,80 EUR in mu povrniti stroške postopka, oboje z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki na revizijo ni odgovorila.

Revizija glede zneska 2.086,46 EUR ni dovoljena, v ostalem delu pa ni utemeljena.

O zavrženju revizije Kadar tožnik v tožbi uveljavlja proti istemu tožencu več zahtevkov, ki imajo različno dejansko in pravno podlago, se vrednost tožbenega zahtevka v skladu z drugim odstavkom 41. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 73/07 - UPB3 in 45/08) določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Ker vrednost izpodbijanega dela sodbe v zvezi s premoženjsko škodo - tožnik zahteva odškodnino v višini 2.086,46 EUR - ne presega revizijskega praga 4.172,93 EUR, v tem delu revizija ni dovoljena (drugi odstavek 367. člena ZPP). Glede na to jo je revizijsko sodišče v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti revizije Z navedbami, da se je z izvedbo dela mudilo, ker je bil beton že na poti in bi lahko vsak trenutek prispel na gradbišče, tožeča stranka izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Ker revizije v skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, se revizijsko sodišče v presojo o utemeljenosti teh navedb ni spuščalo.

Očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Neka stvar ali dejavnost sta v smislu drugega odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl.), ki se na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Uradni list RS, št. 83/01, 32/04, 28/06 - odl. US in 40/07) uporablja v obravnavani zadevi, nevarni tedaj, kadar gre za sicer koristno dejavnost ali stvar, ki pa ob svojem obstoju ali obratovanju vsebuje povečano nevarnost nastanka škode (to pomeni, da škoda navkljub ustrezni skrbnosti v določenem statističnem odstotku vseeno nastane).(1)

Po ugotovitvah nižjih sodišč se je tožnik poškodoval, ko je z namenom uravnavanja opaža stopil na 1,2 m visok zid iz kvadrov, in od tam poskušal premakniti deske, visoke 2,5 m, da bi jih zravnal z vodno tehtnico. Ob tem je steber zanihal in se nagnil za 10 cm. Tožnik je izgubil ravnotežje in padel na majhen grušt iz desk na višini 80 cm. Deska je pod njegovo težo (tedaj je tehtal 116 kg) počila, zaradi česar je padel na tla. Revizijsko sodišče se strinja s sklepanjem sodišča druge stopnje, da izvedba dela, ki ga je opravljal tožnik - ne glede na to, da ga je opravljal na višini 1,2 m -, ne predstavlja povečane nevarnosti za nastanek škode, niti za opravo tega dela ni bila potrebna povečana previdnost, ki bi bistveno odstopala od običajne previdnosti pri vsakodnevnih podobnih opravilih. Dejstvo, da je do škodnega dogodka prišlo na gradbišču, pa samo po sebi tudi ne utemeljuje sklepa, da se je tožnik poškodoval pri opravljanju nevarne dejavnosti.

Pravilna je tudi odločitev sodišč, da ni podana krivdna odgovornost tožene stranke za nastalo škodo. Ugotovitvi, da je bil tožnik kot tesar strokovno usposobljen za izvedbo naloženega dela in da je imel na gradbišču na razpolago ves potreben material za postavitev delovnega odra in s tem za zagotovitev ustreznih delovnih pogojev, utemeljujeta sklep, da je bil pravno upošteven vzrok za nastalo škodo v njegovem ravnanju.

Glede na neutemeljenost revizije v zvezi z obstojem odgovornosti tožene stranke se revizijskemu sodišču ni bilo treba spuščati v presojo o pravilnosti odločitve o zastaranju dela tožbenega zahtevka.

Ker niti razlogi, ki jih je uveljavljala tožeča stranka, niti razlogi, ki jih je treba upoštevati po uradni dolžnosti, niso podani, je revizijsko sodišče revizijo v dovoljenem delu kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Odločba o reviziji vključuje zavrnitev predloga tožeče stranke glede stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. II Ips 500/2007.