Appeal allowed; first instance judgment voided for failing to address all material facts regarding ownership and tenancy rights.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje mora v obrazložitvi (vsake) sodbe navesti razloge o vseh pravnoodločilnih dejstvih pravdne zadeve. V primeru spora zaradi izpraznitve stnovanja po 58. členu Stanovanjskega zakona torej razloge o tem, ali je tožnik lastnik stanovanja, ali toženec stanovanje uporablja, in če ga, ali ga uporablja nezakonito, ne pa le nekatere izmed teh. Sicer sodišče zagreši absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka in je sodbo potrebno razveljaviti.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da sta toženca dolžna izprazniti stanovanjske prostore, in sicer predelano sobo v drugem nadstropju v zahodnem delu hiše s sanitarijami v hiši na V 11. v L., jih izročiti tožniku ter mu povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila. Razsodilo je, da je tožnik dolžan tožencema plačati stroške pravdnega postopka v znesku 122.124,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v 15 dneh pod pretnjo izvršbe.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99; v nadaljevanju ZPP). V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker v uvodu izpodbijane sodbe ni navedlo stalnega oziroma začasnega bivališča tožnika, kot je to določeno v drugem odstavku 324. člena ZPP. Po mnenju pritožnika je zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339.

člena ZPP, ker ni zavzelo stališča do javnih listin: dopisa UE Litija z dne 6.4.2000, iz katerega izhaja, da sta se toženca že leta 1992 odselila iz Slovenije, začasno med letom 1996 in 1997 pa sta živela na naslovu L. pri Š., ter pravnomočne delne odločbe o denacionalizaciji Občine Litija z dne 30.8.1993, iz katere izhaja, da je bil za sklenitev najemne pogodbe iz določbe 125. člena Stanovanjskega zakona (Ur.l. RS/I, št.18/91; v nadaljevanju SZ) po določbi 113. člena istega zakona pristojna takratna Občina Litija. Po določilu 147.

člena SZ se najemna pogodba z lastnikom sklene v času šestih mesecev po uveljavitvi tega zakona. Po mnenju (pri)tožnika toženca nista imela pravice do sklenitve najemne pogodbe oziroma je nesmiselno, da bi se morala sklepati najemna pogodba, saj sta toženca prebivališče na naslovu, ki naj bi ga zajela najemna pogodba, v času, določenem v SZ za sklenitev najemne pogodbe, pred tem že odjavila, trajno (za več kot šest mesecev) stanovanje prenehala uporabljati, s tem pa na podlagi drugega odstavka 159. člena SZ ter prvega odstavka 19. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur.l.

SRS, št. 35/82) tudi izgubila stanovanjsko pravico. Tožnik poudarja, da je zato napačno stališče sodišča prve stopnje, da obstaja stanovanjska pravica tožencev ter da imata toženca zato po določbah 147. člena SZ pravico do sklenitve najemne pogodbe. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da najemna pogodba v pisni obliki ne obstaja, uporaba prvega odstavka 125. člena SZ pa je vezana prav na obstoj najemne pogodbe. Iz navedenih razlogov tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku.

V skladu z določbo prvega odstavka 344. člena ZPP je bila pritožba vročena tožencema, ki na pritožbo nista odgovorila. Pritožba je utemeljena. Materialnopravno podlago za razsojo v tej pravdni zadevi v osnovi ponuja določilo 58. člena SZ, torej da lahko lastnik zoper osebo, ki uporablja stanovanje nezakonito, kadarkoli vloži tožbo za izpraznitev stanovanja, pri čemer je nezakonita uporaba stanovanja podana v primeru, ko oseba uporablja stanovanje, pa z lastnikom ni sklenila najemne pogodbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se razlogi sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi nanašajo (le) na ugotovitev, da toženca nista sklenila najemne pogodbe z Občino Litija (ki naj ne bi bila "aktualna" lastnica stanovanja), torej da stanovanje uporabljata nezakonito, brez pravnega naslova.

Kdo je "aktualni" lastnik stanovanja na V. 11 v L. oziroma ali je "aktualni" lastnik tožnik, in ali toženca dejansko uporabljata stanovanje na omenjenem naslovu, pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. Gre za vprašanja stvarne (aktivne in pasivne) legitimacije strank, ki so odločilnega pomena za vsako pravdno zadevo. Tožbenemu zahtevku tožnika je mogoče ugoditi le v primeru, če (sodišče obrazloženo ugotovi, da) je legitimacija pravdnih strank podana oziroma mu ni mogoče ugoditi, če (sodišče obrazloženo ugotovi, da) legitimacija pravdnih strank ni podana.

Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru s tem, ko ni navedlo razlogov o vseh odločilnih dejstvih, zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijane sodbe se zaradi te kršitve ne da preizkusiti in jo je bilo potrebno na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP razveljaviti. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje v smislu gornje obrazložitve ugotovi vsa pravno relevantna dejstva, ki jih narekuje pravilna uporaba 58. člena SZ. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165.

člena ZPP.