Appeal dismissed; unauthorized sale of inferior goods with counterfeit trademark constitutes irreparable harm under ZIZ.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje. Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Trženje z blagom, ki je označeno s ponarejeno blagovno znamko in ki po kvaliteti odstopa od enako označenih upnikovih proizvodov, je lahko vzrok "težko nadomestljivi škodi".

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor proti začasni odredbi, s katero je dolžniku prepovedalo nadaljnji uvoz, distribucijo, prodajo in reklamiranje "blagovne znamke Vegeta". Tako je odločilo zato, ker je presodilo, da upnik dolžniku ni dal dovoljenja za promet z izdelki, označenimi z blagovno zamko "Vegeta" na področju Republike Slovenije. Poleg tega je ugotovilo, da so sporni izdelki nepooblaščeno označeni z blagovno znamko Vegeta, da so "ponaredki". Takšno nastopanje na trgu pa sodi v okvir pravnega standarda težko nadomestljive škode iz druge alineje 2. odst. 272.

čl. ZIZ. Proti sklepu sodišča prve stopnje o ugovoru vlaga pravočasno pritožbo dolžnik. V pritožbi uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru ugodi, ali pa naj ga razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je s stopnjo verjetnosti ugotovilo, da so sporni proizvodi označeni s ponarejeno blagovno znamko (glede definicije pojma "blaga, ki je označeno s ponarejeno znamko", prim. op.

št. 14 k 51. čl. TRIPS-a, Ur. l. RS, Mednarodne pogodbe, št. 10/95), katere imetnik je upnik. To je kršitev pravice do znamke, ki je opredeljena v 94. čl. ZIL-a. Pritožnik v zvezi s to bistveno okoliščino (z verjetnostjo) ugotovljene kršitve trdi, da v obravnavanem primeru ostaja sporen proizvajalec izdelkov "Vegeta". Sodišču prve stopnje očita, da ni odgovorilo na trditve tožene stranke, češ, da so bili sporni izdelki kupljeni pri hčerinskem podjetju upnika. Te trditve naj bi po pritožnikovem mnenju dokazovale, da sporni izdelki niso označeni s ponarejeno blagovno znamko.

S tem stališčem se pritožbeno sodišče ne strinja. Prvič, zgolj trditve ne dokazujejo ničesar. In drugič, upnik je svoje trditve o blagu, označenem s ponarejeno znamko, podkrepil z analizo Inštituta za varovanje zdravja RS. Iz te pa med drugim sledi, da vzorec, odvzet iz spornega blaga, kakovostno ne ustreza primerjanemu vzorcu "originalnega blaga". Omenjene pa so tudi opazne razlike v embalaži. Zgoraj povzete pritožbene trditve, ki glede na navedeno izzvenijo zgolj pavšalno, zato ne morejo omajati presoje sodišča prve stopnje, da je vsaj z verjetnostjo izkazano, da je tožena stranka tržila z izdelki, ki so bili nepooblaščeno označeni z blagovno znamko "Vegeta".

Zato mora pritožbeno sodišče pri presoji izhajati iz te predpostavke. Ob takšnem izhodišču pa se izkažejo kot nerelevantna pritožbena izvajanja o izčrpanju pravice do blagovne znamke, ko naj bi upnik prvič dal v promet sporne izdelke. Če so bili sporni izdelki namreč označeni brez dovoljenja upnika z njegovo blagovno znamko, ugovor izčrpanja upnikovih pravic industrijske lastnine v zvezi s spornim blagom ne pride v poštev, saj ni moč šteti, da bi upnik dal sporno blago v gospodarski promet (34. čl. ZIL). Trženje z blagom, ki je označeno s ponarejeno blagovno znamko in ki po kvaliteti odstopa od enako označenih upnikovih proizvodov, pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča lahko vzrok "težko nadomestljivi škodi" (prim. drugo alinejo 2. odst. 272.

člena ZIZ), kot je to pravilno presodilo že sodišče prve stopnje. Te presoje pritožnik niti ne izpodbija. Če je sodišče prve stopnje ob tem dodalo še argumentacijo, ki ima podlago v tretji alineji 2. odst. 272. čl. ZIZ, na kateri upnik predloga za izdajo začasne odredbe res ni utemeljeval, pa s tem ni zagrešilo očitane postopkovne kršitve iz 1. odst. 2. čl. ZPP ( v zvezi s 15. in 239. čl. ZIZ). Prav tako ni podana smiselno zatrjevana absolutna bistvena kršitev postopka iz 14. tč.

2. odst. 339. čl. ZPP (v zvezi s 15. in 239. čl. ZIZ), ker naj sodišče prve stopnje ne bi obrazložilo, zakaj meni, da so sporni izdelki slabše kvalitete kot izdelki, s katerimi trži tožeča stranka. Morda je obrazložitev izpodbijanega sklepa res skopa, a pritožbeno sodišče jo je kljub temu tudi v tem delu lahko preizkusilo (prim. zgoraj). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. in 239. čl. ZIZ). Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 15. in 239. čl. ZIZ.