Appeal allowed: Fixed-term contract automatically transformed to open-ended due to continued work after expiration.

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (točka II/2) spremenita tako, da se glasita: "Tožeči stranki ... delovno razmerje pri toženi stranki ... ni prenehalo dne 16.8.1999, ampak ji je trajalo do 20.12.1999, zato ji je dolžna tožena stranka za to obdobje priznati in izplačati vse pravice iz delovnega razmerja, v 8 dneh pod izvršbo. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 34.272,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila v 8 dneh in pod izvršbo."

[JEDRO]

Za transformacijo delovnega razmerja, sklenjenega za določen čas, v delovno razmerje, sklenjeno za nedoločen čas, ker delavec ostane na delu pri delodajalcu po preteku časa, za katerega je bilo sklenjeno delovno razmerje za določen čas, ZDR v 1. odst. 18. čl. določa le eno predpostavko, to je, da je delavec ostal na delu tudi po poteku tega časa. Citirana določba sankcionira delodajalca, če je dopustil, da je delavec delal pri njem tudi po preteku časa, ko bi mu moralo delovno razmerje v skladu s pogodbo o zaposlitvi prenehati. Pri tem ni pomembno, ali je delodajalec imel namen delavca obdržati v delovnem razmerju ali ne. 1. odst. 18.

čl. ZDR namreč veže transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas le na objektivni pogoj nadaljevanja dela delavca po preteku delovnega razmerja za določen čas. Če delodajalec dopusti, da delavec nadaljuje z delom po preteku dogovorjenega časa (tudi če delavca opomni, da bo nadaljeval z delom na lastno odgovornost), je s tem prišlo do transformacije iz delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev, da ji delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 16.8.1999, ampak ji je trajalo do 20.12.1999 in da ji je za to obdobje tožena stranka dolžna priznati in izlačati vse pravice iz delovnega razmerja, zaradi umika dela tožbe, ki se je nanašal na ugotovitev obstoja delovnega razmerja in priznanje pravic iz delovnega razmerja po 20.12.1999 ter ponoven poziv na delo je v tem delu postopek ustavilo, poleg tega pa je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo in odločitev o stroških postopka v sklepu II/2 se pritožuje tožnica iz pritožbenega razloga napačne uporabe materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, podrejeno pa da tožbenemu zahtevku ugodi. V pritožbi navaja, da je tožnica delala pri toženi stranki 2 dni po preteku delovnega razmerja, sklenjenega za določen čas. Poleg tega v pogodbi o zaposlitvi ni jasno razvidno, iz kakšnega razloga je bilo sklenjeno delovno razmerje za določen čas, saj ni jasno, katero odsotno delavko bi tožnica nadomeščala.

Če je tožnica nadomeščala odsotno delavko, ki se na delo ni več vrnila, bi morala tožena stranka s tožnico skleniti delovno razmerje za nedoločen čas. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanega pritožbenega razloga, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - v nadaljevanju ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odst. 350.

čl. ZPP ni storilo, vendar pa je na ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je po izvedenem postopku ugotovilo, da je imela tožnica s toženo stranko sklenjeno pogodbo o delovnem razmerju za določen čas za čas od 1.2.1999 do 30.7.1999 (A 4) in da je ostala na delu pri toženi stranki še 31.7.1999 in 1.8.1999, kar je razvidno iz izpovedb tožnice, zakonitega zastopnika tožene stranke in zaslišanih prič N. O. in L. M.

1. odst. 18. čl. Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93 - v nadaljevanju ZDR) določa, da se šteje, da je delavec, ki ima sklenjeno delovno razmerje za določen čas, sklenil delovno razmerje za nedoločen čas, če se iz razlogov, ki so na strani delodajalca, sklene delovno razmerje za določen čas v nasprotju z zakonom, ali če ostane delavec na delu tudi po času, ko bi mu moralo delovno razmerje prenehati. Za transformacijo delovnega razmerja, sklenjenega za določen čas, v delovno razmerje, sklenjeno za nedoločen čas, ko delavec ostane na delu pri delodajalcu po preteku časa, za katerega je bilo sklenjeno delovno razmerje za določen čas, ZDR v 1. odst. 18. čl. določa le eno predpostavko, to je, da je delavec ostal na delu tudi po poteku tega časa. Citirana določba je tako sankcionirala delodajalca, če je dopustil, da je delavec delal pri njem tudi po preteku časa, ko bi mu moralo delovno razmerje v skladu s pogodbo o zaposlitvi prenehati. Pri tem ni pomembno, ali je delodajalec imel namen delavca obdržati v delovnem razmerju ali ne.

1. odst. 18. čl. ZDR namreč veže transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas le na objektivni pogoj nadaljevanja dela delavca po preteku delovnega razmerja za določen čas. V primeru, da delodajalec dopusti, da delavec nadaljuje z delom po preteku dogovorjenega časa (tudi če delodajalec delavca opomni, da bo nadaljeval z delom na lastno odgovornost), je potrebno po stališču pritožbenega sodišča šteti, da je s tem prišlo do transformacije iz delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas.

Ker ni spora o tem, da je tožnica ostala na delu pri toženi stranki tudi po 30.7.1999, ko ji je poteklo delovno razmerje, sklenjeno za določen čas, je potrebno ugotoviti, da se je na podlagi 1. odst. 18. čl. ZDR delovno razmerje, sklenjeno za določen čas, transformiralo v delovno razmerje, sklenjeno za nedoločen čas. Iz tega razloga tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 16.8.1999, kot to izhaja iz njene delovne knjižice, temveč ji je trajalo do 20.12.1999, saj se je z navedenim dnem tožnica zaposlila pri novem delodajalcu.

Za čas od prenehanja delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki pa do sklenitve tožničinega delovnega razmerja pri novem delodajalcu, to je od 16.8.1999 do 20.12.1999, pripadajo tožnici vse pravice iz delovnega razmerja. Delodajalec je namreč dolžan zagotoviti delavcu, kateremu delovno razmerje preneha nezakonito, vse pravice, ki bi mu pripadale, če bi delavec pri delodajalcu v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja delal. Ob upoštevanju navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje zmotna, ker temelji ob sicer pravilno ugotovljenem dejanskem stanju na zmotni uporabi materialnega prava.

Glede na to, da je pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava podan, je pritožbeno sodišče na podlagi 4. tč. 358. čl. ZPP izpodbijano sodbo in s tem v zvezi odločbo o stroških spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. Odločba o stroških temelji na 3. odst. 154. čl. ZPP v zvezi z 2. odst. 165. čl. ZPP. Ker je tožnica v tem individualnem delovnem sporu uspela praktično v celoti, ji je dolžna tožena stranka povrniti njene pravdne stroške. Sodišče je tožnici od priglašenih stroškov priznalo stroške za sestavo tožbe 160 točk, za zastopanje na dveh narokih za glavno obravnavo 2 krat po 80 točk vse povečano za 19 % DDV, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v času odločanja pred sodiščem prve stopnje (90,00 SIT) znaša 34.272,00 SIT.