Appeal dismissed because the disputed property value under the new Civil Procedure Act did not exceed the €1 million threshold for review. The court applied the lower value stated in the original complaint to determine admissibility. The appeal was rejected as inadmissible due to the statutory monetary limit. The court ruled that the appeal was inadmissible because the disputed value did not exceed the statutory threshold for review under the new Civil Procedure Act. The court applied the value stated in the original complaint to determine admissibility. The appeal was rejected as inadmissible due to the statutory monetary limit. The court ruled that the appeal was inadmissible because the disputed value did not exceed the statutory threshold for review under the new Civil Procedure Act. The court applied the value stated in the original complaint to determine admissibility. The appeal was rejected as inadmissible due to the statutory monetary limit.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Dovoljenost revizije presojati po 2. odstavku 367. člena ZPP, ki določa, da revizija ni dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 1.000.000,00 SIT. Tožnik v pritožbi sicer omenja vrednost nakita v znesku 3.500.000,00 SIT, vendar je v obravnavani zadevi vrednost spornega predmeta označil v tožbi z zneskom 200.000,00 SIT. Tožbeni zahtevek je deloma denarni, deloma nedenarni, pri čemer pa skladno s 3. odstavkom 44. člena ZPP sodišče ni določilo drugačne vrednosti spornega predmeta.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se pritožba tožeče stranke S.K., zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 592/2000 z dne 19.1.2001, kot nedovoljena zavrže. Iz tožnikove pravočasno pritožbe je razbrati, da se z odločitvijo sodišča prve stopnje ne strinja, ker je toženka ob smrti njegove prve žene M.K. dne 15.11.1980 iz hiše odnesla 26 komadov oziroma 484,88 g raznega zlatega nakita in 800 DEM. Točno cenitev po zlatarju I. J. je tožnik dostavil sodnici, pa ni upoštevala, da je nakit vreden čez 3.500.000,00 SIT.

Ker je prepričan, da toženka vsega zlatega nakita v celoti ne poseduje, zahteva izplačilo 3.500.000,00 SIT in 800 DEM. Predlaga, da se pogleda sklep višjega sodišča, opr. št. N 35/95 z dne 13.1.1999, kjer vse lepo piše, da mora toženka vrniti denar in nakit, po smrti odnešen iz hiše, prav tako piše, naj si toženka ne prisvaja njegovega premoženja. Predlaga, da se ta dolgoletna zadeva že enkrat zaključi, saj traja že 21 let. Pritožba ni utemeljena. V tej zadevi je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 14.2.2000 zavrglo tožnikovo tožbo kot nedovoljeno, ker je ugotovilo, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno.

Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo proti temu sklepu kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep o zavrženju tožbe. Sledila je tožnikova vloga, naslovljena kot pritožba, na Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki jo je prvostopno sodišče glede na njeno vsebino štelo kot pravočasno vloženo revizijo zoper sklep sodišča druge stopnje. Sklep, s katerim se je v obravnavani zadevi postopek pred sodiščem prve stopnje končal, je bil izdan dne 14.2.2000, torej po uveljavitvi Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99 - v nadaljevanju ZPP), ki je pričel veljati dne 14.7.1999.

Zato se po določbi 1. odstavka 498. člena ZPP postopek nadaljuje po določbah novega ZPP. Čeprav iz drugih razlogov, pa je pravilno stališče prvostopnega sodišča, da je treba tožnikovo vlogo z dne 19.2.2001, obravnavano kot revizijo, zavreči kot nedovoljeno. Upoštevaje prehodno določbo v 1. odstavku 499. člena ZPP sicer ni potrebno, da bi tožnik v revizijskem postopku opravljal pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, saj je bila tožba v tej zadevi vložena pred uveljavitvijo ZPP in se torej določba 3. odstavka 86. člena ZPP ne uporablja.

Prav tako je po 1. odstavku 384. člena ZPP dopustno, da stranke vložijo revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Vendar po 2. odstavku navedenega člena revizije zoper tak sklep ni v sporih, v katerih ne bi bila dovoljena revizija zoper pravnomočno sodbo (2. in 3. odstavek 367. člena ZPP). To torej pomeni, da je treba dovoljenost revizije presojati po 2. odstavku 367. člena ZPP, ki določa, da revizija ni dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 1.000.000,00 SIT.

Tožnik v pritožbi sicer omenja vrednost nakita v znesku 3.500.000,00 SIT, vendar je v obravnavani zadevi vrednost spornega predmeta označil v tožbi z zneskom 200.000,00 SIT (vloga na list. št. 6, ki je po vsebini poprava tožbe). Tožbeni zahtevek je deloma denarni, deloma nedenarni, pri čemer pa skladno s 3. odstavkom 44. člena ZPP sodišče ni določilo drugačne vrednosti spornega predmeta. Ker v tožbi označena vrednost spornega predmeta torej ne presega v prej citiranih določbah predpisanega zneska, je sodišče druge stopnje zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo pravilen sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365.

člena ZPP).