Cohabiting owners of dominant land can individually enforce easements against obstacles, per ZTLR Articles 49, 50, and 43.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia dismissed the revision against a lower court judgment that upheld an enforcement order to remove obstacles on a servient estate. The appellant argued that all co-owners of the dominant land must be listed as creditors in the enforcement title for the action to be valid. The court ruled that individual co-owners have the right to request protection of the easement and remove obstacles, citing Articles 49, 50, and 43 of the Law on Fundamental Property Relations. Consequently, the court found the lower court's application of material law correct and rejected the procedural claims.
Legislator headnote
AI generatedArticles 49, 50, and 43 of the Law on Fundamental Property Relations; co-owners of dominant land may individually exercise the easement and request removal of obstacles, as each owner possesses the right to sue for protection of the property right over the entire thing.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Revizija se zavrne kot neutemeljena.
[JEDRO]
Ker solastniki gospodujočega zemljišča (toženci) služnost izvršujejo v celoti, kot to zahtevajo potrebe gospodujočega zemljišča (prvi odstavek 49. in prvi odstavek 50. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR), je treba tudi vsakemu posameznemu solastniku (ali dvema od treh, kot je v tem primeru)
priznati pravico, da zahteva varstvo služnosti - v tem primeru z zahtevkom na odstranitev ovir. Argument za tako pravno razlago temelji tudi na določbi 43. člena ZTLR: tudi solastnik ima (sam)
pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, ki je bila zaradi odstranitve ovir v korist tožene stranke dovoljena s sklepom Okrajnega sodišča v Žalcu, opr. št. I I 276/95 z dne 3.5.1995.
Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.
Proti sodbi sodišča druge stopnje (v izreku je pomotoma imenovana kot sklep) vlaga revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter predlaga njeno razveljavitev ter razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Pravilno je ugotovljeno, da so solastniki gospodujočega zemljišča nujni sosporniki, kar velja tudi v pravdi zaradi prenehanja oziroma ukinitve služnosti. Izvršilni naslov pa na upniški strani ne zajema toženca A. D. Nujno je, da legitimacija, tudi pasivna, pripada vsem solastnikom skupaj. Stališče, ki ga sprejema izpodbijana sodba, velja le za pravde zaradi motenja posesti.
Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku).
Revizija ni utemeljena.
Toženci so solastniki gospodujočega zemljišča, v katerega korist obstaja stvarna služnost obračanja po tožničinem služečem zemljišču. Tožnica izvrševanje služnosti otežuje z nameščanjem raznih ovir.
Izvršilni naslov (pravnomočna sodba sodišča prve stopnje opr. št. P 90/93) ji nalaga, da ovire odstrani. Tožnica pa vidi nedopustnost izvršbe, predlagane na podlagi citiranega izvršilnega naslova, v tem, da bi lahko nastopali v izvršilnem postopku kot upniki le vsi trije toženci kot solastniki gospodujočega zemljišča, ne pa samo F. in D. V. Meni, da so toženci po materialnem pravu nujni sosporniki in da bi izvršba mogla biti dopustna le tedaj, če bi v izvršilnem naslovu kot upniki bili navedeni vsi trije solastniki, navedena pa sta samo dva.
Izpodbijana sodba pa je stališče tožnice utemeljeno opredelila kot pravno napačno. Ker solastniki gospodujočega zemljišča (toženci)
služnost izvršujejo v celoti, kot to zahtevajo potrebe gospodujočega zemljišča (prvi odstavek 49. in prvi odstavek 50. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR), je treba tudi vsakemu posameznemu solastniku (ali dvema od treh, kot je v tem primeru)
priznati pravico, da zahteva varstvo služnosti - v tem primeru z zahtevkom na odstranitev ovir. Argument za tako pravno razlago temelji tudi na določbi 43. člena ZTLR: tudi solastnik ima (sam)
pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari.
Revizija očitno napak razume razlago izpodbijane sodbe, ki s stališčem, da so solastniki gospodujočega zemljišča nujni sosporniki v pravdi zaradi prenehanja stvarne služnosti, meri na povsem drugačno dejansko in pravno situacijo, kakor pa je obravnavana.
Izpodbijana sodba je torej materialno pravo pravilno uporabila. Ker revizija poleg tega uveljavlja tudi obstoj procesnih napak, ki pa jih ne konkretizira, je revizijsko sodišče opravilo uradni preizkus po določbi 386. člena ZPP, ugotovilo, da bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo in revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).