Appeal dismissed; contract interpretation requires mutual intent, not unilateral registration of usage rights.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

O nesporazumu lahko govorimo le takrat, ko gre za neujemanje izjave volje. Če sta npr. stranki izjavo volje potrdili v pisnem zapisu pogodbe (takšen je tudi obravnavani primer), je bila sklenjena takšna pogodba, kot to sledi iz skupne izjave volje podpisnikov. Seveda je lahko sporno, kako zapis razlagati. Toda to je problem interpretacije pogodbe. Lahko je tudi sporno, ali izjava volje, kot je zapisana, ustreza resnični volji pogodbenih strank. Toda to je problem "neprave, neresnične" volje za sklenitev določene pogodbe. Sam pritožnik trdi, da je bila pravica uporabe vknjižena ob uveljavitvi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lasti na toženo stranko.

Ta okoliščina ni brez pomena za pravilno razumevanje sporne pogodbe, čeprav sam vpis ni bil konstitutiven za pridobitev te pravice. Kakšna druga pravica na družbeni lastnini se namreč po Zakonu o vknjižbi nepremičnin v družbeni lastnini v zemljiško knjigo ni vpisovala, tudi začasna pravica uporabe ne. Obveznost vrnitve spornih nepremičnin v primeru prenehanja uporabe le-teh je posegala v pravico razpolaganja s spornimi nepremičninami, v sodbi Vrhovnega sodišča RS pa je bila vsebinsko enaka pravica, dogovorjena ob prenosu pravice uporabe na sredstvih v družbeni lasti, razložena kot obligacijsko upravičenje, ki pa samo zase ne daje podlage za izločitveno upravičenje.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala ugotovitev, da obstoji njena izločitvena pravica na določenih nepremičninah, ki so v posesti tožene stranke. Zahtevala je še, naj sodišče toženi stranki naloži izstavitev listine, sposobne za vpis lastninske pravice v korist tožeče stranke v zemljiški knjigi, ter ji predmetne nepremičnine izroči v posest. Sodišče prve stopnje je odločilo tako, ker je presodilo, da tožeča stranka ob začetku stečaja nad toženo stranko ni imela ne pravice uporabe, ne lastninske pravice na spornih nepremičninah.

Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni, ali pa naj jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Pritožnik trdi, češ da bi bilo treba Pogodbo o neodplačnem prenosu pravice uporabe, če se interpretira, kot je razvidno iz razlogov izpodbijane sodbe, "šteti za nesklenjeno".

Te trditve bi bilo moč razumeti, da se sklicuje na nesporazum. ZOR nesporazuma ne definira. V 63. čl. ZOR določa posledice neporazuma: takrat pogodba ne nastane, ker se stranki v resnici ne strinjata, le prepričani sta, da se. Takšna posledica je logična, saj je resnično soglasje volj predpostavka za sklenitev določene pogodbe (26. čl. ZOR). Toda, relevantna je lahko le volja, ki je na takšen ali drugačen način izjavljena (27. čl. ZOR). Zato je potrebno odgovoriti na vprašanje, ali gre za nesporazum v smislu 63. čl. ZOR takrat, ko ni soglasja volj pogodbenih strank ali pa takrat, ko se njuni izjavi volje ne ujemata.

Pri iskanju odgovora na to vprašanje ni nepomembna primerjava z zmoto. Kajti, če gre za zmoto, potem je pogodba zaradi ujemanja izjav volje pogodbenih strank nastala, le izpodbojna je pod pogoji iz 61. čl. in 111. č.. in nasl. ZOR). Prav ta primerjava pa po prepričanju pritožbenega sodišča daje podlago za stališče, da o nesporazumu lahko govorimo le takrat, ko gre za neujemanje izjave volje. Če sta npr. stranki izjavo volje potrdili v pisnem zapisu pogodbe (takšen je tudi obravnavani primer), je bila sklenjena takšna pogodba, kot to sledi iz skupne izjave volje podpisnikov.

Seveda je lahko sporno, kako zapis razlagati. Toda to je problem interpretacije pogodbe (prim.

99. in nasl. čl. ZOR). Lahko je tudi sporno, ali izjava volje, kot je zapisana, ustreza resnični volji pogodbenih strank. Toda to je problem "neprave, neresnične" volje za sklenitev določene pogodbe (prim. 60., 61., 62., 65. in 66. čl. ZOR), na kar se, tako se zdi, tudi sklicuje pritožnik, ko trdi, da tožeča stranka sporne pogodbe naj ne bi sklenila s "pravo voljo". Doslej razloženo za konkretni primer pomeni, da ostaja izhodišče za presojo sporna pogodba z dne 26.6.1990, s katero je tožeča stranka svoj izločitveni zahtevek tudi utemeljevala.

Pogodba o neodplačnem prenosu pravice uporabe je bila sklenjena 26.6.1990, tj. pred začetkom procesa lastninjenja družbene lastnine in v času veljavnosti Zakona o združenem delu (ZZD). Pomen izrazov je zato treba razlagati v luči takratnih upravljalskih upravičenj delovnih ljudi in občanov glede sredstev v družbeni lasti. Tako pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je bila pravica rabe, ki ima v civilističnem stopnjevanju oblastvenih pravic nad stvarjo poseben pomen (prim. 60. čl. Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih), tuja sistemu upravljalskih upravičenj na sredstvih v družbeni lasti (1. odst. 230.

čl. ZZD). Vsebine razpolaganja z uvodoma omenjeno pogodbo že zato ni moč razumeti, kot da se nanaša na prenos pravice rabe, ki tudi sicer v zapisu pogodbe ni niti omenjena. Sam pritožnik trdi, da je bila pravica uporabe vknjižena ob uveljavitvi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lasti (ZLNDL; Ur.l. RS 44/97 in 59/2001) na toženo stranko. Ta okoliščina pa po prepričanju pritožbenega sodišča ni brez pomena za pravilno razumevanje sporne pogodbe, čeprav sam vpis ni bil konstitutiven za pridobitev te pravice. Kakšna druga pravica na družbeni lastnini se namreč po Zakonu o vknjižbi nepremičnin v družbeni lastnini (Ur.l.

SRS 43/73) v zemljiško knjigo ni vpisovala, tudi začasna pravica uporabe ne (prim. s tem v zvezi sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. III Ips 14/99, z dne 9.9.1999). In ker že pojmovno niso mogli imeti delavci dveh družbenih pravnih oseb hkrati pravice uporabe na istih nepremičninah, tožeča stranka ob uveljavitvi ZLNDL ni mogla imeti pravice uporabe na spornih nepremičninah. Zato ni podana okoliščina iz 3. čl. ZLNDL, na podlagi katere bi tožeča stranka lahko pridobila lastninsko pravico na spornih nepremičninah (če in kolikor glede na 1.

čl. ZLNDL ta zakon sploh prihaja v poštev za lastninjenje spornih nepremičnin). Trditve tožeče stranke, češ da je ona pridobila na podlagi ZLNDL lastninsko pravico na spornih nepremičninah, zato niso prepričljive. Na drugačno presojo ne more vplivati v III. tč. pogodbe dogovorjena obveznost vrnitve spornih nepremičnin v primeru prenehanja uporabe le-teh. Ta je posegala v pravico razpolaganja s spornimi nepremičninami, v že cit. sodbi Vrhovnega sodišča RS pa je bila vsebinsko enaka pravica, dogovorjena ob prenosu pravice uporabe na sredstvih v družbeni lasti, razložena kot obligacijsko upravičenje, ki pa samo zase ne daje podlage za izločitveno upravičenje (prim.

3. odst. 111. čl. ZPPSL). Takšen pomen pa pripisuje temu upravičenju končno tudi sama tožeča stranka, ko med drugim uveljavlja, naj sodišče toženi stranki naloži izstavitev listine, sposobne za vpis lastninske pravice v korist tožeče stranke v zemljiški knjigi, skladno s pogodbo (prim. trditve tožeče stranke iz prip. vloge z dne 26.4.2000, l.št. 12). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je zavrnilo zahtevke na ugotovitev izločitvene pravice tožeče stranke, na izstavitev zemljiškonjižne listine in izročitev spornih nepremičnin v posest.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. čl. ZPP). In ker je odločitev o stroških v konkretnem primeru odvisna od odločitve o glavni stvari (1. odst. 154. čl. ZPP), uveljavljana postopkovna kršitev v zvezi z odločitvijo o stroških postopka ni podana. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP.