Legislator Case Law & Legislation
VSL sodba I Cpg 1130/2000 ECLI:SI:VSLJ:2002:I.CPG.1130.2000 AI generated

Appeal dismissed; one-year limitation for creditors to claim against successors runs from official deletion publication, not court registry entry.

Case Number VSL sodba I Cpg 1130/2000
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The appeal was dismissed, and the first-instance judgment ordering the defendant to pay the plaintiff's claim was confirmed. The plaintiff argued that the one-year limitation period for claiming against a successor company had expired because the original company was deleted from the court registry in 1998. The court held that the limitation period is strictly tied to the official publication of the deletion in the Official Gazette, not the court's internal registry entry. Since the defendant failed to prove the deletion was ever published, the one-year clock had not started, rendering the claim time-barred only if publication occurred.

Legislator headnote

AI generated

ZGD 394. člen; 2. odstavek: In cases of company dissolution via summary procedure, the one-year limitation period for creditors to assert claims against successors commences from the official publication of the deletion in the Official Gazette, not from the court registry entry.

Keywords

AI generated
dissolution summary procedure successor liability limitation period Official Gazette publication ZGD 394. člen

Cited Legislation

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

V primeru prenehanja družbe po skrajšanem postopku, lahko uveljavljajo upniki terjatve do prevzemnikov v enem letu po objavi izbrisa družbe iz registra. Enoletni rok je tako vezan na objavo izbrisa družbe iz registra, ne pa na sklep ali pravnomočnost izbrisa iz sodnega registra. Zato v primeru, da objava izbrisane družbe ni bila opravljena, kljub temu da je družba iz sodnega registra izbrisana, ta rok ni pričel teči.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče naložilo toženi stranki, da plača tožeči stranki glavnico v višini 2.099.587,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 4.10.1996 dalje do plačila. Toženi stranki je še naložilo, da plača tožeči stranki njene izvršilne stroške v višini 62.175.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16.10.1996 do plačila in nadaljnje pravdne stroške v višini 86.546,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje odločbe sodišča prve stopnje, to je od 3.2.2000 dalje do plačila. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki se ne strinja s tolmačenjem prvostopnega sodišča glede določbe 394.

čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD). Tožeča stranka je namreč toženo stranko kot prevzemnika dolga prvotno tožene stranke AA, imenovala šele s pripravljalno vlogo dne 1.2.2000. Ker je bila prvotna tožena stranka AA zaradi prenehanja po skrajšanem postopku izbrisana iz sodnega registra že dne 20.3.1998, je tožeča stranka zamudila rok iz 2. odst. 394. čl. ZGD. Zato bi moralo sodišče zahtevek tožeče stranke zavrniti. Pritožba ni utemeljena. Pritožba ima sicer prav, da je stališče izpodbijane sodbe, s katerim obrazlaga zakaj je uveljavljena terjatev tožnika pravočasna, napačno. Ne drži namreč stališče, da do zastaranja ni prišlo le zato, ker je tožeča stranka pred vpisom izbrisa prvotno tožene stranke vložila zoper njo izvršilni predlog.

Upoštevati je treba, da je prvotno tožena stranka AA tekom prvostopnega postopka prenehala po skrajšanem postopku in je bila iz sodnega registra dne 20.3.1998 izbrisana, njene obveznosti pa je prevzela sedanja tožena stranka. Zato je potrebno v konkretnem primeru uporabiti določbi 1. in 2. odst. 394. čl. ZGD, ki določata, da lahko v takšnem primeru upniki (torej tožeča stranka) uveljavljajo terjatve do prevzemnikov družbe, ki je prenehala, vendar pa je v tem primeru za uveljavitev terjatev določen rok, ki znaša eno leto po objavi izbrisa družbe iz sodnega registra.

Prekluzija enoletnega roka je tako vezana na objavo izbrisa družbe, ki je prenehala po skrajšanem postopku iz registra, ne pa na ugotovitev (sklep) izbrisa družbe iz sodnega registra, četudi je ta postal pravnomočen. Tožena stranka tako nepravilno veže enoletni prekluzivni rok na sam izbris AA iz sodnega registra (dne 20.3.1998). Bistveno za odločitev v tej zadevi je, da tožena stranka ni niti zatrjevala, še manj pa dokazala, da je bil izbris prvotno tožene stranke AA, ki je prenehala po skrajšanem postopku, dejansko tudi objavljen v Uradnem listu.

Kot se je lahko pritožbeno sodišče samo prepričalo, izbris navedene družbe v Uradnem listu Republike Slovenije ni bil nikdar objavljen. To pa pomeni glede na določbo 2. odst. 394. čl. ZGD, da do zamude roka tožeče stranke po tem določilu ni moglo priti. Iz tega razloga je odločitev prvostopnega sodišča, ki je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke napram novi toženi stranki kot pravnemu nasledniku prvotno tožene stranke AA, pravilna, saj do prekluzije ni prišlo. Pritožbeni razlogi tako niso podani, kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti.

Zato je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrditi v skladu s 353. čl. ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, nosi v skladu s 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP sama svoje stroške pritožbenega postopka.