Appeal allowed: Inheritance court must reopen proceedings for newly found assets if heir renounced inheritance based on known assets only.

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

[JEDRO]

Izjava o odpovedi dedovanju je dedna izjava in če je ta dana v pravnomočno končanem zapuščinskem postopku, se ne more brez pridržkov nanašati tudi na pozneje najdeno premoženje.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim dodatnim sklepom o dedovanju je sodišče prve stopnje sklenilo, da sta dediča naknadno najdene zapuščine in sicer nepremičnine parc št. 1079, vpisane v vl. št. 265 k.o. , na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju Občinskega sodišča v Grosupljem z dne 19.10.1976, opr. št. O 137/76, zapustnikov sin I. do 1/2 in zapustnikova hči E. do 1/2 (točka 1 izreka). Ugotovilo je vrednost naknadno najdene zapuščine (točka 2 izreka) in odredilo, da se po pravnomočnosti sklepa vknjiži lastninska pravica na ime obeh dedičev, vsakega do 1/2 (tretja točka izreka).

Zoper takšen sklep se je pravočasno pritožil A. V pritožbi navaja, da v konkretnem primeru ne gre za zapuščino po pokojnem F., temveč za zapuščino po pokojnem J. , ki je njegov stric. Meni, da bi bilo v konkretnem primeru potrebno uvesti najprej zapuščinski postopek po J., v katerem bi kot dediči nastopili vsi otroci pokojnega F. Pojasnjuje, da je bilo s sklepom o dedovanju z dne 19.7.1976 ugotovljeno, da po pokojnem F. dedujeta hči E. in sin I. Sklep je bil izdan na podlagi predloženih darilnih pogodb in na podlagi izjav, ki sta jih podala pritožnik in F.

Vendar takrat v zapuščinskem postopku ni bilo upoštevano premoženje po pokojnem stricu J. Pritožnik pojasnjuje, da sporno nepremičnino uživa že desetletja, ker parcela spada v okvir kmetije s katero gospodari. Meni, da je izpodbijani sklep v nasprotju z zakonitimi predpisi in voljo pokojnega očeta, naj bo pritožnik lastnik kmetije v B. vasi. V dopolnitvi pritožbe, pritožnik pojasnjuje, da je parcela št. 1079 vpisana v vl. št. 54 k.o. , na ime J., ki je odšel v Ameriko. Sporna parcela pa je bila prepisana na ime E. in I., vendar se pritožnik sprašuje, kako je sploh prišlo do prepisa.

Meni, da je prepis omogočil naslednji kupec S.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeni očitek, da prvostopenjsko sodišče ne bi smelo izdati dodatnega sklepa o dedovanju, ker novo odkrito premoženje ne spada v zapuščino pokojnega F., ampak v zapuščino J., je neutemeljen. Iz podatkov spisa - historičnega zemljiškoknjižnega izpiska, izhaja, da je bil zapustnik (F.) lastnik parc. št.1079 vpisane v vl. št. 265 k.o. , zaradi česar je po oceni pritožbenega sodišča, prvostopenjsko sodišče utemeljeno odločilo o usodi tega premoženja, kot premoženja zapustnika (221. člen Zakona o dedovanju, Ur. l. SRS, št. 15/76, v nadaljevanju ZD).

Potrebno pa je pojasniti, da zapuščinski postopek ni namenjen reševanju spora o obsegu zapuščine. Po preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti (163. člen ZD, v zvezi s 366. členom in drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pravnomočni sklep o dedovanju veže tiste stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku (220.

člen ZD). V primeru, kadar se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde premoženje, za katero sodišče ob izdaji sklepa ni vedelo, ravna sodišče v skladu z določilom 221. člena ZD. Po citiranem določilu se v primeru novo odkritega premoženja ne opravi nova zapuščinska obravnava, ampak sodišče razporedi to premoženje z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju. Takšna ureditev je v skladu z načelom univerzalnosti sukcesije, saj sodišče s sklepom o dedovanju odloči o usodi celotnega zapustnikova premoženja (ne glede na to ali ga je obravnavalo v celoti in ne glede na to, ali je v celoti opisano v sklepu o dedovanju, ali ne).

V primeru podanih dednih izjav ali sklenjenega dednega dogovora, pa je potrebno omenjeno določilo obravnavti restriktivno. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločilo o usodi novo najdene parcele št. 1079, vpisane v vložku št. 265 k.o.. Za dediča te nepremičnine je razglasilo zapustnikovega sina I. in zapustnikovo hči E., ki sta bila razglašena za zakonita dediča po pokojnem F. s sklepom o dedovanju, opr. št. O 137/76 z dne 19.10.1976. Iz podatkov spisa izhaja, da je pokojni zapustil šest otrok, od katerih so se štirje odpodedali dedovanju (med njimi tudi pritožnik).

Izjava o odpovedi dedovanju je dedna izjava, in če je ta dana v pravnomočno končanem zapuščinskem postopku, se ne more brez pridržkov nanašati tudi na pozneje najdeno premoženje. Takšna razlaga določbe 221. in 138. člena ZD ustreza pravnemu načelu pravičnosti. Dedič, ki se odpoveduje dedovanju poda svojo izjavo na podlagi okoliščin, ki so mu takrat znane. V mislih ima tisto premoženje, za katerega je vedel ob podani dedni izjavi. Po oceni pritožbenega sodišča v primeru, kadar se najde premoženje za katerega takrat tisti, ki je podal izjavo, ni vedel, ni mogoče šteti brez pridržkov takšne izjave kot pravno relevantne tudi za kasneje najdeno premoženje.

Zaradi tega je potrebno v takšnem primeru raziskati dejansko stanje glede vprašanja, ali dediči soglašajo s tem, da se premoženje razdeli po prejšnjem sklepu o dedovanju in ugotoviti na kakšni podlagi so bile podane dedne izjave. Najprimerneje je razpisati nov narok zapuščinske obravnave. Ker sodišče prve stopnje dejanskega stanja v tej smeri ni raziskovalo, je bilo potrebno izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (163. člen ZD v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP). V ponovljenem postopku je potrebno razčistiti vprašanje, ali je pritožnik ob podani dedni izjavi vedel, ali ne, za zdaj obravnavano premoženje, ali je s takrat dano izjavo mislil le na na takrat znano premoženje, ali morda na katerokoli, ki bi se našlo po zapustniku in podobno ter na podlagi teh ugotovitev in izjav dedičev odločiti o najdenem premoženju.