Slovenian court dismisses claim against foreign state due to sovereign immunity under international law rules.

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

[JEDRO]

Glede pristojnosti sodišča Republike Slovenije za sojenje tuji državi veljajo pravila mednarodnega prava.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi in je tožbo, ki jo je tožeča stranka vložila zoper Republiko Hrvaško, zavrglo. Ugotovilo je, da uživajo tuje države (tožbeni zahtevek je bil uperjen zoper tujo državo) imuniteto po pravilih mednarodnega prava. Proti temu sklepu je tožeča stranka pravočasno vložila pritožbo. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožba je utemeljena. Pri preizkusu izpodbijanega sklepa je sodišče druge stopnje ugotovilo, da pritožnik sicer neutemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu zaključilo, da 28.

člen ZPP določa, da tuje države uživajo imuniteto pred slovenskimi sodišči. Sodišče prve stopnje tako v izpodbijanem sklepu ni zapisalo. Zapisalo je, da 28. člen ZPP določa, da glede vprašanja pristojnosti sodišč Republike Slovenije za sojenje tujim državam (samo ta del določbe je za konkreten primer aktualen) veljajo pravila mednarodnega prava. Nato pa je zaključilo, da po teh (pravilih mednarodnega prava) tuja država uživa imuniteto za sojenje pred slovenskimi sodišči. Zato se je izreklo za nepristojno in tožbo zavrglo. Pri tem je kot pravno podlago za izdajo izpodbijanega sklepa navedlo 19.

čl. ZPP. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožeča stranka neutemeljeno trdi, da uživajo po pravilih mednarodnega prava imuniteto samo tujci, ne pa tudi tuje države. Viri mednarodnega prava so mednarodne pogodbe in mednarodno običajno pravo in tudi splošna načela, ki jih priznavajo civilizirani narodi. Kot pomožno sredstvo spoznavanja prava veljajo še sodne odločbe in stališče mednarodnih priznanih strokovnjakov. Mednarodne pogodbe, ki bi zavezovala Slovenijo, glede tega ni. Splošna konvencija, ki bi urejala vprašanja imunitete držav, tudi ne obstaja.

Po običajnem pravu in judikaturi pa so države izzvete iz juridikcije drugih držav za delovanja, v katerih se države pojavljajo kot nosilci oblasti (iure imperii). Niso pa izvzete iz jurisdikcije, kadar delujejo kot subjekti civilnopravnih, posebej premoženjskopravnih razmerij (iure gestionis). V konkretnem primeru je tuja država tožena pred slovenskim sodiščem za delovanje, ki so ga po zatrjevanju tožeče stranke nezakonito opravili nosilci oblasti tuje države. Gre torej za ravnanje izvršeno iure imperii in zato lahko v tem postopku tuja država uživa imuniteto pred slovenskimi sodišči (več glej v odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije opr.

št. Up 13/99-24, objavljeni v Uradnem listu RS, št. 28/2001). Na pravico do imunitete tuje države ne vpliva dejstvo, da naj bi posledice zatrjevanega nezakonitega ravnanja nosilcev oblasti tuje države, nastale v Sloveniji v premoženju tožeče stranke. Tudi dejstvo, da je v Zvezni republiki Jugoslaviji vložena tožba zoper Republiko Slovenijo (v zadevi ni izdana sodba) ne predstavlja mednarodnega pravila oziroma običaja. Pravila mednarodnega prava tako tuji državi za tak primer, kot je ta, priznavajo imuniteto pred jurisdikcijo sodišč druge države.

Toda imuniteta je pravica oziroma privilegij, kateremu pa se subjekt lahko odreče (izrečno ali molče). Sodišče zato lahko odreče svojo pristojnost le, če se nosilec te pravice nanjo sklicuje. Do take situacije pa v tem konkretnem primeru še ni prišlo. Sodišče druge stopnje tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru nepravilno uporabilo določbe ZPP, ker ni uporabilo 3. odst. 18. čl. ZPP, saj vsaj za zdaj še niso podani pogoji za zavrženje tožbe. Toženi stranki tožba še ni bila vročena, tako da se na imuniteto niti še ni mogla sklicevati niti še ni moglo priti do situacije, ko bi bilo mogoče oceniti, da je privolila v jurisdikcijo slovenskega sodišča.

Sodišče druge stopnje je zato pritožbi iz teh razlogov ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. čl. ZPP). V novem postopku pa bo sodišče prve stopnje moralo najprej pozvati tožečo stranko, da popravi tožbo tako, da tožbeni zahtevek določno postavi (273. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 180. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sicer pravilno ugotovilo, da tožbeni zahtevek ni določno postavljen. Toda tega dejstva pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi ni moglo upoštevati, ker sodišče prve stopnje pred tem ni izvedlo postopka po 273.

čl. ZPP. Če bo tožeča stranka tožbo popravila oziroma ustrezno dopolnila, jo bo sodišče moralo vročiti toženi stranki v odgovor.