Appeal dismissed; security validity depends on creditor's enforcement, not general disposal ban.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje. Pritožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Bistvo stvarnega jamstva ni v prepovedi razpolaganja s stvarjo, ki je predmet takšnega zavarovanja, temveč zgolj v obremenitvi v korist konkretnega upnika, ki učinkuje proti drugim. Izhodišče presoje o pomenu posega v pravico razpolaganja z nepremičnino, ki je bistveni del upravičenj lastnika, je, da zanj takšen poseg pomeni prikrajšanje, ki ga je moč izenačiti s pojmom škode, ki ni neznatna.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za začasno odredbo, s katero je tožeča stranka uveljavljala, naj sodišče drugi, tretji in četrti toženi stranki v zavarovanje denarne terjatve prepove odtujitev in obremenitev stanovanj. Prav tako je zavrnilo predlog, naj sodišče Davčnemu uradu Ljubljana, Izpostavama Vič Rudnik in Šiška, naloži, da odreče izvedbo postopka zaradi odmere davka na promet nepremičnin ob morebitni predložitvi prodajnih pogodb za sporna stanovanja. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo (predvsem) s pomanjkanjem pogojev iz 2. in 3. odst. 270.

čl. ZIZ. Tožeča stranka je proti sklepu sodišča prve stopnje vložila pravočasno pritožbo iz "vseh" protožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj izpodbijani sklep spremeni, ali pa naj ga razveljavi in zadevo vrne v nov postopek sodišču prve stopnje. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ne sprejema argumenta tožeče stranke, češ da bi tožene stranke ne mogle pretrpeti škode s predlagano začasno odredbo, ker da so tožeči stranki že jamčile za plačilo dolga z vsem svojim nepremičnim premoženjem. Zatrjevano jamstvo, ki naj bi si ga izgovorila tožeča stranka, ne more biti podlaga za uveljavljano prepoved razpolaganja s spornimi stanovanji, kot je to že pravilno presodilo sodišče prve stopnje.

Bistvo stvarnega jamstva (pritožbeno sodišče se sicer ne spušča v presojo zatrjevanega jamstva) namreč ni v prepovedi razpolaganja s stvarjo, ki je predmet takšnega zavarovanja, temveč zgolj v obremenitvi v korist konkretnega upnika, ki učinkuje proti drugim (prim. npr. 61. čl. in nasl. Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerjih). Posledica pravkar razložene značilnosti stvarnega jamstva pa je, da na podlagi zatrjevanega dogovora o jamstvu še ni moč sklepati, da so se tožene stranke (že) odpovedale tudi takšnemu razpolaganju s spornimi stanovanji, ki bi jim lahko služilo za vir sredstev, ki bi jih namenile poplačilu zatrjevanega dolga do tožeče stranke.

Že zato predlagane prepovedi razpolaganja in obremenjevanja spornih stanovanj ni moč šteti za poseg v lastninsko pravico toženih strank, ki bi zanje lahko pomenil le neznatno škodo. Povedano drugače: izhodišče presoje o pomenu posega v pravico razpolaganja z nepremičnino, ki je bistveni del upravičenj lastnika, je, da zanj takšen poseg pomeni prikrajšanje, ki ga je moč izenačiti s pojmom škode, ki ni neznatna (prim.

3. odst. 270. čl. ZIZ). Zatrjevane okoliščine primera pa tega izhodišča, kot je že bilo obrazloženo, ne morejo omajati. Tako se izkaže, da tožeča stranka ni izkazala za verjetno, da bi tožene stranke s predlagano začasno odredbo pretrpele le neznatno škodo. Pogoji za predlagano začasno odredbo niso izpolnjeni. Če pa je tako, je odveč odgovarjati na pritožbene trditve, ki izpodbijajo presojo sodišča prve stopnje o predlaganem sredstvu zavarovanja. Izpodbijana odločitev je tako pravilna. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. in 239. čl. ZIZ). Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP in 15. in 239. čl. ZIZ.