Contractual waste storage dispute partially allowed; court remands specific amounts for new trial on pricing.

1. Pritožbi se delno ugodi in se razveljavi: -zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje za znesek 469.153,00 SIT z zamudnimi obrestmi, oločenimi v zakonu, od 244.453,00 SIT od 15.3.1996 dalje do plačila, 56.175,00 SIT od 16.4.1996 dalje do plačila, 56.175,00 SIT od 16.6.1996 dalje do plačila, 56.175,00 SIT od 16.6.1996 dalje do plačila, 56.175,00 SIT od 16.7.1996 dalje do plačila, -zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na vtoževane zamudne obresti od zneska 250.480,00 SIT za čas do 15.5.1997, -stroškovni del sodbe sodišča prve stopnje, in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. 2. V preostelm delu se pritožba zavrne in se nerazveljavljeni zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Če do drugačnega dogovora med pravdnima strankama ni prišlo (tega tožeča stranka ni dokazala), se je tožena stranka upravičeno zanesla na cenik tožeče stranke za naročeno storitev shranjevanja spornih odpadkov (prim. 142. čl. ZOR).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Brežicah, opr. št. Ig ... z dne ... za znesek 250.480 SIT z zamudnimi obrestmi od 15.5.1997 do plačila, v presežku (do vtoževanega zneska 2.209.150,50 SIT s pp) je cit. sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Proti zavrnilnemu delu sodbe sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani (zavrnilni) del sodbe sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila. Pritožba je delno utemeljena. Pritožbeno sodišče je kvalificiralo podlago zahtevka drugače kot sodišče prve stopnje. Po presoji pritožbenega sodišča je namreč sporno razmerje med pravdnima strankama treba obravnavati kot pogodbeno in ne obogatitveno - reparacijsko. Tožeča stranka je sama trdila, da so bili vtoževani računi izstavljeni v skladu s cenikom tožeče stranke (pripr. vloga tožeče stranke z dne 21.10.1999, l.

št. 23), s takšnim načinom obračuna pa se je tožena stranka očitno strinjala, saj se je v tem gospodarskem sporu sklicevala prav na cenik tožeče stranke (prim. pripr. vlogo tožene stranke z dne 16.11.1999, l. št. 33). Res naj bi bil cenik sprejet šele na seji delavskega sveta, ki je bila 17.3.1995 (priloga A 37), vendar pa ni izključeno, da je tožeča stranka že preje uporabljala (nek) cenik za obračun svojih storitev. Sicer pa pritožnik ne oporeka uporabi tega cenika za obdobje pred 17.3.1995, uporaba tega cenika pa bi bila, upoštevaje besedilo 72. sklepa delavskega sveta (priloga A 37), prej v škodo kot v korist tožene stranke, ki se zoper dajatveni del sodbe niti ni pritožila.

Če do drugačnega dogovora med pravdnima strankama ni prišlo (tega tožeča stranka ni dokazala), se je tožena stranka upravičeno zanesla na cenik tožeče stranke za naročeno storitev shranjevanja spornih odpadkov (prim. 142. čl. ZOR). Pritožbene trditve, češ da bi ceno moralo določiti sodišče, upoštevaje 2. odst. 623. čl. ZOR, tako na eni strani nasprotujejo lastnim trditvam o upoštevanju cenika ob sestavi spornih računov in na drugi glede podlage za uporabo 2. odst. 623. čl. ZOR (cena ni bila določena s pogodbo) izzvenijo kot nedovoljena pritožbena novota (1. odst. 337.

čl. ZPP). Tožeča stranka namreč ni zatrjevala dejanske podlage za uporabo pravkar omenjene določbe 2. odst. 623. čl. ZOR. In prav cenik tožeče stranke je sodišče prve stopnje upoštevalo, ko je toženi stranki naložilo plačilo za shranjevanje spornih odpadkov. Izračuna sodišča prve stopnje pritožnik v dejanskem pogledu ne izpodbija. Zato pritožbeno sodišče nima podlage za dvom vanj (prim.

2. odst. 350. čl. ZPP). Zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje, ki se nanaša na zahtevek za plačilo za shranjevanje spornih odpadkov do februarja 1996, je tako po presoji pritožbenega sodišča materialnopravno pravilen, pa čeprav po prepričanju pritožbenega sodišča na podlagi drugih razlogov, kot jih navaja sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Tožeča stranka ni ponudila dejanske podlage, ki bi utemeljevala stališče, da je upravičena do (neke) višje cene za opravljeno storitev. V tem delu je pritožbeno sodišče zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (2. tč. izreka te odločbe), potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (353.

čl. ZPP). Pogodbena podlaga spornega razmerja izključuje presojo o utemeljenosti zahtevka na podlagi kriterijev 210. in nasl. čl. ZOR. Za utemeljenost pogodbenega izpolnitvenega zahtevka v konkretnem primeru ne more biti odločilno, ali in kakšne stroške je imela tožeča stranka s shranjevanjem spornih odpadkov potem, ko so bili preloženi v jumbo vreče, temveč do kolikšne odmene je tožeča stranka upravičena glede na cenik. V tem pogledu je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj je treba ugotoviti nova dejstva, namreč postavko v ceniku, ki ustreza spremenjenemu načinu shranjevanja.

Prav tako je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno glede zapadlosti zneskov, ki tvorijo vsoto prisojenih 250.480,00 SIT in s tem povezanega vprašanja začetka teka zamudnih obresti. Vložitev tožbe je v tem pogledu lahko relevantna za obogatitveni zahtevek (214. čl. ZOR), ne pa za izpolnitveni zahtevek. Glede na navedeno je podan razveljavitveni razlog iz 355. čl. ZPP. Pritožbeno sodišče je zato izpdobijani zavrnilni del v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo po računih, ki so zapadli po februarju 1996, in delu, v katerem je zavrnjen zahtevek za plačilo zamudnih obresti od zneska 250.480,00 SIT pred 15.5.1997, razveljavilo in vrnilo zadevo v tem obsegu v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Napotki za nadaljevanje postopka pa so razvidni že iz dosedanje obrazložitve.