Appeal court voids first instance judgment for failure to prove active standing and returns case for retrial.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

Tako kot mora tožnik navesti dejstva in dokaze, iz katerih izvaja svoj zahtevek, mora tudi toženec svoj ugovor v pravdi utemeljiti. V postopku pa se zatem dokazujejo le sporne trditve, saj trditve same po sebi niso potrebne dokazovanja.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da so tožene stranke solidarno dolžne plačati tožnicam 75% zneska 5.454.956,00 SIT in jim povrniti pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi na 75% zneska 954.956,00 SIT od 1.1.1994 do izplačila na stroške in 75% zneska 4.500.000,00 SIT pa od sodbe do izplačila, vse v 15 dneh. Tožečim strankam je naložilo, da so dolžne plačati toženim strankam pravdne stroške, in sicer prvo in drugotoženi stranki znesek 248.177,00 SIT, tretje in četrtotoženi stranki pa 250.450,00 SIT, vse v 15 dneh od pravnomočnosti sodbe dalje.

Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče ugodilo ugovoru toženih strank o pomanjkanju aktivne legitimacije tožnic. Čeprav je tožeča stranka sorodstveno razmerje med pokojnim in tožnicami zatrjevala, po mnenju prvostopnega sodišča to ni zadoščalo, saj teh trditev sodišče ni moglo preizkusiti, ker ni zanje ponudila dokazov. Ker ni zanesljivih dokazov o sorodstvenem razmerju, je vprašljivo, ali obstoji pravica toženih strank iz materialnega razmerja. Proti tej sodbi so vložile tožnice pritožbo po pooblaščencu. V pritožbi navajajo, da pravda zoper tretjo in četrto toženo stranko sploh še ni bila registrirana do obravnave, na kateri je bila združena s pravdo proti prvo in drugotoženi stranki.

Ker ta pravda do tedaj ni bila registrirana in niti ni imela svoje opravilne številke, bi tožeča stranka najmanj do konca obravnave z dne 16.2.2001 lahko predlagala dokaze. Že zato sodišče ne bi smelo zaključiti zadeve. Poleg tega je tožeča stranka že v vlogi z dne 20.11.2000 predlagala vpogled v spis KTR 57/93, iz katerega je razvidno, da je prva tožnica žena, ostali dve tožnici pa hčerki pokojnega Slavka Krijana in je že iz tega razvidna aktivna legitimacija tožečih strank. Prva in druga tožena stranka v odgovoru na tožbo niti nista ugovarjala aktivni legitimaciji, saj sta se najprej spustili v obravnavanje zadeve, tretja in četrta tožena stranka pa sta se tudi spustili v obravnavanje zadeve, ne da bi ugovarjali aktivno legitimacijo tožečih strank.

Zato odločitev sodišča prve stopnje ne vzdrži in iz teh razlogov tožeča stranka predlaga razveljavitev sodbe in meritorno odločanje o zadevi, stroški te pritožbe pa naj se upoštevajo kot nadaljnji stroški pravde. Pritožba je utemeljena. Vsebinska obrazložitev pritožbe je sicer povsem zgrešena, pritožbeno sodišče pa je že ob uradnem preiskusu ugotovilo, da je odločitev izpodbijane sodbe zmotna. Tožbene navedbe so vsebovale trditve o aktivni legitimaciji tožnic. Iz teh navedb se je dalo razbrati, da je aktivna legitimacija po 193.

členu in 201. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) izkazana. Pooblaščenec prve in druge tožene stranke je v odgovoru na tožbo res navrgel, da tožnice dokazov za te trditve niso ponudile. Kljub takemu ugovoru pa sodišče prve stopnje ni imelo podlage za zaključek, da je tožbeni zahtevek tožnic neutemeljen, ker ni zanesljivih dokazov o obstoju pravic tožnic iz materialnopravnega razmerja. Stranke morajo v postopku ponuditi dokaze za odločilna dejstva. Odločilna so dejstva, ki so dejanskemu stanju lastna, pomembna dejstva pa so dejanskemu stanju tuja, vendar še vedno takšnega značaja, da utegnejo vplivati na sodno odločbo.

V dejansko gradivo v tem smislu spadajo tudi takoimenovana prejudicialna pravna razmerja ali pravice, ki se pojavljajo kot znak dejanskega stanja in so lahko predmet priznanja ali zanikanja. Le če postanejo ta razmerja ali pravice sporna, je treba dokazovati vsa tista dejstva, ki so objektivnemu pravu potrebna za nastanek takšne pravice ali razmerja. Iz zgolj navrženega ugovora pooblaščenca prve in druge tožene stranke, da dokazov o sorodstvenem razmerju tožeča stranka tožbi ni priložila, pa nikakor še ne izhaja zaključek, da je v konkretni zadevi to razmerje sporno in ga je potrebno raziskovati v dokaznem postopku.

Do te situacije bi prišlo le, če bi tožena stranka v ugovoru navedla takšne argumente, ki bi sorodstveno razmerje, kot ga zatrjuje tožeča stranka v tožbenih navedbah, postavilo pod vprašaj. Do tega v konkretni zadevi ni prišlo, zato je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi zgolj navržene trditve tožene stranke zaključilo, da tožeča stranka aktivne legitimacije ni dokazala. Ker zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče po 355. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje, da izpelje dokazni postopek in o zadevi ponovno odloči.

Tožeča stranka je sicer s pritožbo uspela, vendar v pritožbi ni specificirala stroškov pritožbenega postopka, zato pritožbeno sodišče o teh stroških ni moglo odločiti kot zahteva tožeča stranka v pritožbi.