Appeal dismissed; attempt to restart a legally concluded boundary dispute violates ne bis in idem principle.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Ne more ena od strank ignorirati sklenjene sodne poravnave s svojimi ravnanji na primer tako, da uniči, prestavi mejna znamenja in nato zahteva ureditev meje. To ne bi bil nov mejni spor, ampak poskus oživitve spora, ki je bil že pravnomočno končan. Tak predlog je zato nedovoljen (načelo ne bis in idem) in ga je sodišče dolžno zavreči. Tista stranka, ki je spoštovala sklenjeno sodno poravnavo, ima možnost oziroma pravico naperiti zoper stranko, ki je poravnavo kršila tako, da je uničila, poškodovala ali premestila mejna znamenja, tožbo z ustreznim dajatvenim zahtevkom.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlagateljičin predlog, da sodišče določi vzhodno mejo med parcelo št. 20 last predlagateljice in parcelama št. 17/1 ter 4/3 last nasprotne udeleženke vse k.o. Ž. Ugotovilo je, da predlagateljica predlaga odločitev o stvari o kateri je že bilo pravnomočno odločeno. Takšno odločitev predlagateljica izpodbija s pravočasno pritožbo in predlaga, da jo pritožbeno sodišče razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponoven postopek. Navaja, da je bila meja res že določena s sodno poravnavo, vendar pa tako, da na podlagi njene vsebine, meje ni mogoče zamejničiti.

Tudi pristojni geodetski organ, brez skice izmere, meje ni mogel vzpostaviti. Ta je tudi zaključil, da je meja sporna, saj nasprotna udeleženka ni hotela sodelovati v mejnem ugotovitvenem postopku. Leseni količki, ki jih je ob poravnavi postavilo sodišče so zgnili, oziroma so se zarasli. Ker tudi ni več ostalih razpoznavnih znakov, kot so češplja, skala in podobno, meje ni mogoče določiti. Poudarja, da to zatrjuje tudi nasprotna stranka. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje temelji izpodbijano odločbo na uporabi določila 319.

člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki določa, da mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena. Gre za negativno predpostavko za vodenje postopka in katere vsebina je v tem, da se mora v vsakem poznejšem sporu med strankama upoštevati prejšnja odločba o ureditvi meje (materialna pravnomočnost). V obravnavanem primeru je bila meja namreč že določena, in sicer s sodno poravnavno, sklenjeno dne 9.10.1973. Predmet presoje je tako lahko le vprašanje, ali je mogoče omenjeno negativno procesno predpostavko glede na posebno naravo tega nepravdnega postopka obiti glede na pravilo iz 37.

člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) po katerem se v nepravdnem postopku uporabljajo določbe ZPP le smiselno. Nedvomno pravil o materialni pravnomočnosti ni mogoče dosledno prenašati v nepravdni postopek, kjer se praviloma ne odloča o sporu strank. Lahko pa se jih smiselno uporabi pri tistih spornih postopkih, ki so iz posebnih razlogov odkazani v nepravdno sodstvo. Gre za postopke, ki po svoji pravni naravi sodijo v pravdni postopek, kjer si sicer stojita nasproti dve stranki z nasprotujočimi interesi, vendar pa je zakonodajalec štel, da je za te spore bolj primeren nepravdni postopek oziroma, da je bolj primerno, da se podlaga za odločbo ugotovi po preiskovalnem načelu.

Med takšne spore sodi tudi postopek za ureditev meje (vsaka stranka zatrjuje svojo mejo). V teh postopkih zato velja načelo materialne pravnomočnosti. To pa pomeni, da mora sodni sklep v postopku za ureditev meje ali pa sklenjena sodna poravnana nuditi straknam avtoritativno in dokončno ureditev njihovega medsebojnega razmerja. Takšna pravnomočna odločba brani pred ponovno drugačno odločitvijo. Sodišče zato ne sme iste stvari na novo obravnavati in o njej odločiti. Tako ne more ena od strank ignorirati sklenjene sodne poravnave s svojimi ravnanji na primer tako, da uniči, prestavi mejna znamenja in nato zahteva ureditev meje.

To ne bi bil nov mejni spor, ampak poskus oživitve spora, ki je bil že pravnomočno končan. Tak predlog je zato nedovoljen (načelo ne bis in idem) in ga je sodišče dolžno zavreči. Pri tem pa je treba še navesti, da ima tista stranka, ki je spoštovala sklenjeno sodno poravnavo, možnost oziroma pravico naperiti zoper stranko, ki je poravnavo kršila tako, da je uničila, poškodovala ali premestila mejna znamenja, tožbo z ustreznim dajatvenim zahtevkom (primerjaj tudi načelno pravno mnenje, Občna seja Vrhovnega sodišča RS z dne 24.6.1991, Poročilo VS RS 1/91, stran 12).

Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje se tako izkaže za pravilno, zato je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijaani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).