Appeal dismissed; interim estate guardian appointment valid beyond unknown heirs scenario under ZD Art. 131.1.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Pritožnica nima prav, ko trdi, da se začasni skrbnik zapuščine postavi samo v primeru, če so dediči neznani ali če je neznano njihovo prebivališče. Razlogi, ki narekujejo postavitev skrbnika zapuščine, so v prvem odstavku 131. člena ZD našteti le primeroma, saj iz nadaljevanja citiranega določila izhaja, da je treba institut uporabiti tudi v drugih primerih, kadar je to potrebno. Velja splošna ugotovitev, da je postavitev začasnega skrbnika zapuščine upravičena, če je takšen ukrep potreben, da se v interesu vseh dedičev kot celote uredijo pravice in obveznosti, ki zadevajo zapuščino. Prav to, ne pa postavitev začasnega zastopnika v smislu 82. člena ZPP (ki bi izvrševal le pravice, ki gredo zastopanemu dediču), pa je bilo potrebno v konkretnem primeru.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom za začasno skrbnico zapuščine določilo J.Ž., strokovno sodelavko Okrajnega sodišča v X. Proti sklepu se je brez navedbe pritožbenih razlogov pritožila začasna skrbnica zapuščine, ki predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je sodišče v konkretni zadevi postavilo začasnega skrbnika zapuščine, čeprav Zakon o dedovanju - ZD navaja dva primera, ko pride v poštev navedeni institut:

če so dediči neznani, to je če se ne ve, ali je kaj dedičev in če ni znano prebivališče dedičev. O predmetni zadevi pa je sodišče opravilo oklic samo nekaterim neznanim dedičem, medtem ko sta bila dva dediča znana in je bilo znano tudi njuno prebivališče. Iz tega razloga bi moralo neznanim dedičem postaviti začasnega zastopnika, ne pa začasnega skrbnika zapuščine. Pri tem bi moralo upoštevati določbe 82. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Naloga začasnega skrbnika zapuščine je, da v imenu dedičev toži ali je tožen, da izterjuje terjatve in izplačuje dolgove in sploh, da zastopa dediče. Iz namena instituta skrbnika zapuščine pa sicer izhaja njegova pravica in dolžnost, da skrbi za zapuščino, da se ohrani za dediče. Svoje delo mora torej opravljati kot dober gospodar, za kar lahko tudi materialno odgovarja.

Pritožba ni utemeljena. Pritožnica nima prav, ko trdi, da se začasni skrbnik zapuščine postavi samo v primeru, če so dediči neznani ali če je neznano njihovo prebivališče. Razlogi, ki narekujejo postavitev skrbnika zapuščine, so v prvem odstavku 131. člena ZD našteti le primeroma, saj iz nadaljevanja citiranega določila izhaja, da je treba institut uporabiti tudi v drugih primerih, kadar je to potrebno. Velja splošna ugotovitev, da je postavitev začasnega skrbnika zapuščine upravičena, če je takšen ukrep potreben, da se v interesu vseh dedičev kot celote uredijo pravice in obveznosti, ki zadevajo zapuščino.

Prav to, ne pa postavitev začasnega zastopnika v smislu 82. člena ZPP (ki bi izvrševal le pravice, ki gredo zastopanemu dediču), pa je bilo potrebno v konkretnem primeru. Zakonita dedinja A.D. je svoj dedni delež odstopila sodediču (drugi odstavek 136. člena ZD), zato ni mogoče šteti, da bi ustrezno poskrbela za zapuščino. Ob dejstvu, da iz povratnice v spisu (list. št. 7A) izhaja, da drugi znani sodedič v trenutku vročanja sodne pošiljke 9.3.2001 ni bil več živ, je bila postavitev začasne skrbnice zapuščine prav gotovo nujna, da se zavaruje interes skupnosti dedičev.

K temu je dodati še, da bo funkcija začasne skrbnice zapuščine prenehala s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju, ki pa ga bo moralo sodišče prve stopnje v ta namen najprej vročiti pravnim naslednikom pokojnega F.D. Ker je torej izpodbijani sklep pravilen in zakonit, pritožbeni razlogi pa niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).