Court allows claim against employer for injury at gas station when customer physically assaults employee.

Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Pri opredelitvi, ali določeno delo predstavlja nevarno dejavnost, je potrebno upoštevati konkretne okoliščine, ki so podane. Delo prodajalca na bencinski čpalki na splošno ni nevarna dejavnost. Postane pa nevarna dejavnost, ko pride prodajalec v stik pri svojem delu s fizično nasilno stranko, ki ga s pestjo roke brez razloga udari v obraz.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke po temelju utemeljen. Zoper vmesno sodbo se je v roku pritožila tožena stranka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, ki predlaga, da pritožbeno sodišče vmesno sodbo spremeni tako, da se zavrne utemeljenost tožbenega zahtevka. Navaja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nepravilno pa je zaključilo, da je podana utemeljenost tožbenega zahtevka za povrnitev škode, ki je tožniku nastala zaradi škodnega dogodka dne 22.7.1999 na Bencinskem servisu.

Nesporno je, da je tožnik zaradi fizičnega napada neznanega storilca poškodovan na delovnem mestu in med delovnim časom, vendar zavarovanec tožene stranke subjektivno - krivdno ni odgovoren za škodo, ki je tožniku nastala zaradi agresivnega in protipravnega napada neznanega kupca, ki je tožnika brez razloga udaril in telesno poškodoval. Zavarovancu tožene stranke ni mogoče očitati nobenega krivdnega ravnanja oziroma opustitve, ki bi bila v vzročni zvezi z nastankom škodnega primera. Zavarovanec tožene stranke tudi objektivno ne odgovoraja za škodni dogodek, ker prodaja goriva in delo s kupci v popoldanskih urah, v središču mesta, ni nevarna dejavnost v smislu določila 173.

čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Prodaja na drobno v takih okoliščinah ne predstavlja dela s povečano nevarnostjo, kar pa je pogoj ter dejanska in pravna podlaga za objektivno odgovornost zavarovanca tožene stranke za tožnikovo škodo. Pritoža ni utemeljena. Strinjati se je s pritožbo, kar v razlogih izpodbijane sodbe sprejema tudi sodišče prve stopnje, da prodaja goriva in delo s kupci v popoldanskih urah, v središču mesta, kot taka in nasplošno ni nevarna dejavnost v smislu 173. čl. ZOR. Vendar je potrebno, kar tudi v nadaljevanju pravilno zaključi sodišče prve stopnje v izpodbijani odločbi, da je potrebno pri opredelitvi, ali določena dejavnost predstavlja nevarno dejavnost v smislu 173.

čl. ZOR, upoštevati še konkretne okoliščine obravnavanega primera, to pa je delo prodajalca na bencinski črpalki z nasilno stranko, ki je brez razloga fizično napadla prodajalca - tožnika na ugotovljeni način. Nevarna dejavnost je tista dejavnost, ki po svoji naravi in načinu opravljanja pomeni povečano možnost nastanka škode na življenju in zdravju ljudi ali drugih dobrin. Glede na opisano definicijo nevarne dejavnosti pa je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča delo prodajalca na bencinskem serevisu s fizično nasilno stranko, ki brez razloga udari s pestjo roke prodajlca v obraz, čeprav se to dogaja v popoldanskih urah v središču mesta, nevarna dejavnost.

Nedvoumno namreč pomeni delo prodajalca s fizično nasilnim kupcem, ki prodajalca brez razloga udari s pestjo roke v obraz, po svoji naravi povečano možnost nastanka škode na življenju in zdravju tistega, ki takšno delo opravlja. Za škodo, ki nastane v takem primeru prodajalcu, odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja, to je delodajalec tožnika oz. tožena stranka, pri kateri ima delodajalec zavarovano odgovornost, in sicer po načelu objektivne odškodninske odgovornosti (domnevne vzročnosti). Pritožbeno sodišče je zato, ker je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, in ker ni zagrešilo nobenih od kršitev, na katere pazi pritoženo sodišče v skladu z 2. odst. 350.

čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti, pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).