Court allows appeal against interim injunction on 'on first demand' bank guarantee, remanding case for new trial.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appellate court granted the defendant's appeal against an interim order prohibiting payment from a bank guarantee, ruling the first-instance judgment erroneous. The defendant argued the guarantee was an abstract 'on first demand' instrument, whereas the lower court incorrectly classified it as accessory. The court held that such guarantees bypass arbitration on contract performance, making a judicial assessment of the underlying contract's fulfillment contrary to the guarantee's purpose. Consequently, the case was remanded for a new trial to properly evaluate the defendant's claim of abuse of rights.
Legislator headnote
AI generated1. odstavek 1087. člena ZOR; 3. odstavek 1087. člena ZOR: If a bank guarantee is issued 'on first demand', it is an abstract instrument that bypasses arbitration on contract performance; therefore, an interim injunction prohibiting payment based on a judicial assessment of the underlying contract's fulfillment contradicts the guarantee's purpose and may be issued only if the beneficiary acted in bad faith.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.
[JEDRO]
Če banka garant izda garancijo "na prvi poziv", se s tem izogne vlogi arbitra, ali je bila pogodba izpolnjena ali ne. V nasprotju z namenom take garancije, naj se terjatev upravičenca garancije najprej plača, nato naj se šele ugotovijo sporna vprašanja med naročnikom garancije in upravičencem glede pravilne izpolnitve pogodbe bi bila zato sodna prepoved izplačila zneska po garanciji njenemu upravičencu z začasno odredbo s presojo pravilne izpolnitve osnovnega posla. Sodna praksa pa dopušča tudi izdajo takih začasnih odredb ob predpostavki, da je upravičenec iz garancije ob vnovčenju garancije ravnal zvijačno.
[OBRAZLOŽITEV]
Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo dolžnikov ugovor zoper izdano začasno odredbo, s katero je sodišče N. d.d. prepovedalo izplačilo zneska 8,755.431,80 SIT po garanciji 19307 v korist G. d.d. (dolžnika v tem postopku). Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožil dolžnik in uveljavljal vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP ter predlagal spremembo izpodbijanega sklepa z ugoditvijo ugovoru in zavrnitvijo upnikovega predloga. Priglasil je pritožbene stroške. Pritožba je utemeljena. Zmotno je prvostopenjsko sodišče presodilo garancijo N. d.d. (priloga A2) kot akcesorno garancijo, pri kateri ima banka garant pravico preveriti, ali je kršena osnovna pogodba.
Pri tem se je sodišče oprlo na besedilo garancije, v kateri banka garantira upravičencu iz garancije (dolžniku v tem postopku) plačilo v garanciji navedenega zneska, "če storitev ne bo opravljena v roku, kvaliteti ali obsegu, opredeljenem v zgoraj citirani pogodbi." Navedeno besedilo garancije je treba presojati v kontekstu celotnega besedila, iz katerega pa izhaja, da banka garant "nepreklicno in brezpogojno jamči, da bo izvajalec (upnik v tem postopku) svojo pogodbeno obveznost izpolnil v dogovorjeni kvaliteti, obsegu in rokih, kot je opredeljeno v pogodbi, v nasprotnem primeru bo banka upravičencu na njegov prvi pisni poziv plačala zahtevani znesek do skupne višine 8,755.431,80 SIT, če storitev ne bo opravljena v roku, kvaliteti ali obsegu, opredeljenem v zgoraj citirani pogodbi." Glede na nepreklicnost, brezpogojnost in garancijo "na prvi pisni poziv" je besedilo, "če storitev ne bo opravljena v roku, kvaliteti ali obsegu, opredeljenem v zgoraj citirani pogodbi" potrebno presojati kot opredelitev banke garanta, za katere obveznosti naročnika garancije jamči, edini pogoj za izplačilo garancije pa je pisni poziv upravičenca garancije.
Gre torej za abstraktno garancijo v smislu 1. odstavka 1087. člena ZOR. Taka pravna narava garancije očitno tudi med strankama ni sporna. Nanjo se sklicujeta obe stranki - dolžnik z navedbo, da gre za garancijo na prvi poziv in ugovora iz osnovnega posla ob njenem vnovčenju ni mogoče uveljavljati, upnik pa s trditvijo, da je banka garant izplačilo po vnovčeni garanciji dolžna izvesti (točka III predloga za izdajo začasne odredbe, primerjaj še dopis pooblaščenca upnika banki garantu na list. št. A6 - stran 2). Če pa banka garant izda garancijo "na prvi poziv", se s tem izogne vlogi arbitra, ali je bila pogodba izpolnjena ali ne (1. odstavek 1087.
člena ZOR). V nasprotju z namenom take garancije, naj se terjatev upravičenca garancije najprej plača, nato naj se šele ugotovijo sporna vprašanja med naročnikom garancije in upravičencem glede pravilne izpolnitve pogodbe (primerjaj 3. odstavek 1087. člena ZOR) bi bila zato sodna prepoved izplačila zneska po garanciji njenemu upravičencu z začasno odredbo s presojo pravilne izpolnitve osnovnega posla. Sodna praksa pa dopušča tudi izdajo takih začasnih odredb ob predpostavki, da je upravičenec iz garancije ob vnovčenju garancije ravnal zvijačno (primerjaj še dr. Miha Juhart, dr. Peter Grilc, dr. Mirko Ilešič, Igor Strnad, Zavarovanje in utrditev obveznosti - GV Ljubljana 1995 in dr. Radovan Vukadinovič - Privreda i pravo 11 do 12/86).
Na zlorabo dolžnika kot upravičenca iz garancije pa se sklicuje v predlogu tudi upnik. Verjetnosti obstoja nedenarne terjatve na prepoved izplačila po izdani bančni garanciji z vidika obstoja zgoraj navedenega pravnorelevantnega dejstva (zlorabe garancije) pa prvostopenjsko sodišče ni presojalo. Na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ je zato pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v nov postopek. Napotki sodišču pa so razvidni iz zgoraj obrazloženega.
Izrek o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.