Appeal dismissed; bankruptcy court may transfer specific claims to individual creditors post-procedure based on Article 170(2) ZPPSL.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appellant, a former administrator, challenged a bankruptcy court order transferring a specific claim to the largest creditor after the bankruptcy proceedings concluded. The appellant argued the court lacked jurisdiction and that the transfer violated statutory provisions regarding creditor objections. The court rejected these claims, ruling that Article 170(2) of the Bankruptcy Act explicitly authorizes the transfer of individual claims to specific creditors based on their claim amounts, without requiring unanimous creditor approval.
Legislator headnote
AI generatedArticle 170(2) of the Bankruptcy Act; Article 157(1) of the Bankruptcy Act; Article 365(2) of the Bankruptcy Act; Article 15 of the Bankruptcy Act; Article 436 of the Obligations Act; Article 438 of the Obligations Act. The bankruptcy court has the authority to transfer specific claims from the estate to individual creditors after the conclusion of bankruptcy proceedings, considering the size of their established claims, and this power does not mandate transfer to all creditors.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.
[JEDRO]
Po tej določbi lahko stečajni senat po zaključku stečajnega postopka odloči, da se posamezne stvari iz razdelitvene mase ali posamezne terjatve prenesejo na posamezne upnike, pri čemer upošteva višino njihovih ugotovljenih terjatev. Pooblastilo v tej odločbi ne odkazuje na prenos terjatve vsem upnikom stečajnega dolžnika, pač pa prepušča glede tega odločitev stečajnemu senatu.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se terjatev iz naslova preveč izplačane nagrade stečajnemu upravitelju M. P. v višini 1.477.393,00 SIT prenese na največjega upnika S. d.d. Zoper takšen sklep se je pravočasno pritožil M. P. iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi. Pritožnik meni, da stečajni senat po zaključku stečajnega postopka ni bil pristojen odločati, da gre za odločitev v nasprotju s 163. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. l.
RS št. 67/93... 52/99, ZPPSL). Meni tudi, da za uporabo 2. odst. 170. čl. ZPPSL ni bilo razlogov, saj so se upniki s tem, ko niso podali izjave glede prevzema terjatve po pozivu prvostopnega sodišča smisleno tej odpovedali, z odločitvijo pa so po njegovem mnenju prizadeti ostali stečajni upniki. Pritožba ni utemeljena. Terjatev, ki jo je prvostopno sodišče z izpodbijanim sklepom preneslo na največjega upnika po zaključenem stečajnem postopku nad izbrisanim stečajnim dolžnikom A. d.o.o., je po naravi dolg M. P., ki je bil v zadevi stečajni upravitelj, do razdelitvene mase iz naslova preveč izplačane akontacije nagrade (prim. 158.
čl. v zvezi s 83. čl. ZPPSL). Materialno pravno gre za cessio iudicialis (prim. 436. čl. ZOR in obligacijska razmerja 3. dr. Borisa Strohsacka v poglavju o spremembi upnika - ČZ Uradni list RS., str. 170), torej za sklep sodišča po zaključenem stečajnem postopku na podlagi 2. odst. 170. čl. ZPPSL. Po tej določbi lahko stečajni senat po zaključku stečajnega postopka odloči, da se posamezne stvari iz razdelitvene mase ali posamezne terjatve prenesejo na posamezne upnike, pri čemer upošteva višino njihovih ugotovljenih terjatev. Pooblastilo v tej odločbi ne odkazuje na prenos terjatve vsem upnikom stečajnega dolžnika, pač pa prepušča glede tega odločitev stečajnemu senatu (prim. sodno prakso pod 3.26. na strani 521 komentaraja ZPPSL - Gospodarski vestnik Ljubljana 1997).
V skladu z navedenim zato M. P., kot dolžnik ne more uspešno ugovarjati niti odločitvi stečajnega senata o prenosu terjatve, kot tudi ne izbiri pridobitelja (prim. 438. čl. ZOR). Eventuelna prizadetost ostalih upnikov zato tudi ne more biti pravno relevanten razlog za dolžnikovo pritožbo. Določba 2. odst. 170. čl. ZPPSL omogoča dokončno ureditev po zaključku stečajnega postopka v primeru, ko še obstoji nevnovčena (neizterjana) terjatev stečajnega dolžnika, ki po izbrisu iz sodnega registra ne more biti več stranka v postopku, pred zaključkom stečajnega postopka pa bi izterjava povzročila nesorazmerne stroške.
Ugotovljena dejstva, potrebna za uporabo citirane določbe v konkretnem primeru izhajajo že iz pravnomočnega sklepa prvostopnega sodišča opr. št. St 83/94-173 z dne 14.7.2000. Dejstvo, da nihče od upnikov ni podal izjave o prevzemu terjatve pritožnik napačno tolmači v prid pritožbi, saj gre v primeru iz 1. odst. 157. čl. ZPPSL za postopek v zvezi s premoženjem (ali terjatvami) stečajnega dolžnika pred zaključkom stečajnega postopka. Iz določbe 2. odst. 170. čl. ZPPSL pa ne izhaja, da bi stečajni senat lahko prenesel terjatev le na upnike, ki so jo sprejeli.
V tem kontekstu bi moral pritožnik tudi razumeti stališče pritožbenega sodišča, izraženo v odločbi, na katero se pritožba sklicuje. S temi razlogi je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZPPSL).