Appeal dismissed; debt conversion clause applies to debt assignment, not original foreign currency obligation.

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi. 2. Tožena stranka sama krije stroške pritožbe.

[JEDRO]

8. člen Zakona o uporabi denarne enote Republike Slovenije (ZUDE) ima naravo (uvedbe) zakonske valutne klavzule; ima pa tudi funkcijo merila vrednosti oz. učinke zakonske konverzije denarne enote (za obveznosti, ki so do dne 08.10.1991 nastale v dinarjih).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je (tretjič) odločilo, da izdani sklep o izvršbi v 1. točki izreka ostane v veljavi za 697.960,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 06.03.1992 do plačila, v 3. točki izreka pa za 18.675,00 SIT izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 06.05.1992 do plačila (1. točka izreka prvostopenjske odločbe). Pri tem je toženi stranki naložilo povrnitev 135.634,00 SIT pravdnih stroškov tožeče stranke (3. točka izreka prvostopenjske odločbe). Tožena stranka se je proti navedeni sodbi pritožila. Uveljavljala je vse pritožbene razloge, predlagala pa razveljavitev izpodbijane sodbe z vrnitvijo zadeve prvostopenjskemu sodišču v ponovno (že četrto) odločanje.

Pri tem je priglasila pritožbene stroške. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Tožena stranka je očitala sodišču prve stopnje, da je upoštevalo pogodbeni odstop sporne terjatve, za katerega pa Banka Slovenije ni dala dovoljenja. Vendar pa je ta očitek neutemeljen, saj iz (tretjega odst. 7. člena) Sklepa o vzdrževanju likvidnosti pooblaščenih bank v plačilih do tujine (Ur. list RS, št. 29/91-I, prečiščeno besedilo) izhaja, da je dovoljenje Banke Slovenije predpisano le za pobot dolgov in terjatev s tujino, ne pa tudi za odstop terjatev, o čemer se je izrekla že tudi sodna praksa (gl. odločbe, navedene na list.

št. 28). Tožena stranka je sodišču prve stopnje tudi očitala, da ni upoštevalo, da "ima razmerje slovenski tolar c/a makedonski denar na dan 08.10.1991 pravno naravo valutne klavzule". Vendar pa je tudi ta očitek neutemeljen. 8. člen Zakona o uporabi denarne enote Republike Slovenije ((Ur. list RS, št. 17/91-I) ZUDE) ima sicer naravo (uvedbe) zakonske valutne klavzule, vendar pa v konkretnem primeru ne gre za problem izpolnitve denarne obveznosti, izražene v tuji valuti, oz. za vprašanje ugotovitve višine terjatve, ki je nastala do dne 08.10.1991, v dinarjih, in bila odstopljena s pogodbo z dne 02.03.1992 (priloga A2), ko ima 8.

člen ZUDE učinke zakonske konverzije denarne enote, ki opravlja funkcijo merila vrednosti (gl. prispevek mag. Nine Plavšak: "Problemi pri uporabi novih predpisov o slovenski denarni enoti", 19.10.1991). Ker je bila z navedeno pogodbo odstopljena terjatev, ki je do dne 08.10.1991 nastale v še sporni višini 697.960,20 din, se na podlagi 8. člena ZUDE pač šteje, da je bila po 08.10.1991 izražena z enakim številom denarnih enot Republike Slovenije, torej v višini 697.960,20 SIT. Ravno takšno terjatev pa je odstopnica (S.) odstopila tožeči stranki (prevzemnici).

Tožena stranka je nadalje očitala sodišču prve stopnje, da je nepravilno upoštevalo izpisek odprtih postavk na dan 25.02.1992 (priloga A3 - A4), ki naj bi kot enostranka listina ne izkazoval obstoja sporne (cedirane) terjatve. Vendar pa je tudi ta očitek neutemeljen, kar je naslovno sodišče ugotovilo že v sklepu z dne 15.02.1994, opr. št. Cpg 759/93. Cedirana terjatev je namreč specificirana na izpisku, ki ga je sestavila tožena stranka; torej je tožena stranka sama specificirano navedla svoj dolg do odstopnice (navedla je tako številke računov kot višine posameznih zneskov za plačilo).

Sicer pa tožena stranka niti ni konkretno (določno) ugovarjala, katera terjatev oz. po katerem od navedenih računov naj ne bi bila dokazana, na kar je naslovno sodišče opozorilo že v sklepu z dne 02.03.1999, opr. št. I Cpg 795/98-2. Končno je tožena stranka očitala sodišču prve stopnje, da ni pravilno odločilo o pravdnih stroških, ker naj bi umaknjenega zneska ne bilo mogoče šteti za sorazmerno majhen del tožbenega zahtevka. Vendar pa je tudi ta očitek neutemeljen, saj znesek 12.835,80 SIT, za katerega je tožeča stranka umaknila tožbo, predstavlja le 1,80% prvotnega tožbenega zahtevka (v znesku 710.796,30 SIT), kar kaže na pravilno uporabo 3. odst. 154.

člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Glede na navedeno je drugostopenjsko sodišče na podlagi 353. člena ZPP neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo ter zakonito in pravilno sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo (1. točka izreka). Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je drugostopenjsko sodišče na podlagi 1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP sklenilo, da sama krije pritožbene stroške (2. točka izreka).