Appeal dismissed; employer cannot terminate for 5 consecutive days absent due to fewer workdays on weekends.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Stranki sami trpita vsaka svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Delavcu v času od 1. do 5.7.1999 ni mogoče očitati pet zaporednih delovnih dni neupravičene odsotnosti z dela, ker je bil v tem obdobju zaradi proste delovne obveznosti v nedeljo oz. soboto neupravičeno odsoten manj kot pet delovnih dni. Zato je delavcu delovno razmerje zaradi neopravičene odsotnosti z dela nezakonito prenehalo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 6.7. in 19.7.1999 o prenehanju delovnega razmerja tožnika in nadalje odločilo, da ga je tožena stranka dolžna vrniti na delo z dnem 1.7.1999, prijaviti v socialno zavarovanje in mu vpsiati manjkajočo delovno dobo v delovno knjižico. Poleg tega je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka v znesku 26.936,00 SIT. Ugotovilo je, da je tožena stranka zoper tožnika nezakonito izvedla postopek prenehanja delovnega razmerja.

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). Navaja, da je sicer v izreku sklepa navedla tožnikov neupravičen izostanek v času od 1.7. do 5.7.1999. Vendar se takšen izostanek nanaša že na čas od dne 18.6.1999 dalje, ko mu je bil zaključen bolniški stalež in je v nadaljevanju samovoljno izostal z dela. Sodišče ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, saj ni izvedlo predlaganih dokazov, pri čemer v sodbi tudi ni obrazložilo odločilne razloge ugoditve zahtevku.

Nadalje se sklicuje na zmotno uporabo materialnega prava, saj bi moralo sodišče pri svoji presoji ob uporabi zakonskih določb izhajati analogno tudi iz določb kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci. V dopolnitvi pritožbe pa navaja, da je tožnik zamolčal prejem dveh sklepov o prenehanju delovnega razmerja in sicer, poleg izpodbijanega, tudi sklep o ugotovljeni neopravičeni odsotnosti z dela v času od 19.6. do 30.6.1999, kar vse kaže na njegovo izmikanje, da bi po bolniškem staležu začel delati in s tem na obstoj najmanj šest ali več dnevnega neupravičenega izostanka z dela.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče pravilno razsodilo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo kot neutemeljeno in v celoti potrdi izpodbijano sodbo. Pritožba ni utemeljena. Po določbi 4. odst. 14. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94) je v delovnih sporih določen 8 dnevni rok za pritožbo zoper sodbo, izdano na prvi stopnji. Po navedenem roku je v smislu določbe 336. čl. ZPP dovoljeno vložiti dopolnitev pritožbe le v primeru, ko ima pritožba pomanjkljivosti, ki so navedene v tej določbi in ko sodišče prve stopnje s sklepom od pritožnika zahteva, da vlogo v določenem roku popravi ali dopolni.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da pritožba tožene stranke, ki je bila prvotno vložena dne 14.11.2000, takšnih pomanjkljivosti nima. Glede na to, da je bila dopolnitev pritožbe z dne 21.11.2000 vložena po izteku pritožbenega roka, jo pritožbeno sodišče utemeljeno ni moglo upoštevati. V tej zvezi tudi ne priložene dokaze, saj bi jih morala stranka ponuditi najkasneje na prvem naroku glavne obravnave (286. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče je po preizkusu sodbe ugotovilo, da iz vsebine izpodbijanih sklepov, ko je tožena stranka določila tožniku neupravičeno odsotnost v času od 1.7. do 5.7.1999, ni mogoč zaključek o pet dnevni zaporedni neupravičeni odsotnosti z dela.

Glede na to, da je bilo v tem obdobju zaradi proste delovne obveznosti v nedeljo oz. soboto manj delovnih dni, ni bilo v konkretnem primeru nobene podlage za prenehanje delovnega razmerja tožnika po določbi 6. tč.

1. ods t. 100. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 14/90 - 71/93). V kolikor bi utegnil biti izostanek utemeljen v krajšem časovnem obdobju od očitanega, bi lahko tožena stranka zoper tožnika uvedla disciplinski postopek zaradi kršitve delovne obveznosti v skladu z določbami kolektivne pogodbe dejavnosti. Vendar iz priloženih dokazov ni razvidno, da je tako postopala. Zato je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, ko je ugodilo tožnikovim vtoževanim zahtevkom. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350.

čl. ZPP), je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). Stranki sta v pritožbenem postopku priglasili stroške in sicer tožena stranka v zvezi s pritožbo, tožnik pa v zvezi z odgovorom na pritožbo. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, ob tem da na drugi strani tožnikov odgovor ni v ničemer prispeval k sprejeti odločitvi, je pritožbeno sodišče odločilo, da stranki trpita vsaka svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 155.

čl. ZPP).