Appeal allowed; debt transfer conditional on full payment; creditor retains standing until payment complete.

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožbeni stroški so nadaljnji izvršilni stroški.

[JEDRO]

Upnica (M.R.) v pritožbi utemeljeno opozarja na določbo 4. člena pogodbe o odkupu terjatve, kjer je določeno, da do popolnega poplačil terjatve s strani kupca (družbe F. d.o.o.) ostane lastnik terjatve prodajalec (M.R.). Iz te določbe tako izhaja, da dne 4.12.1995 ni prišlo do prehoda terjatve iz premoženja M.R. v premoženje družbe F. d.o.o. Spremembo pripadnosti obligacijske pravice sta namreč stranki pogodbe o odkupu terjatve vezali na trenutek popolnega plačila terjatve v znesku 39.031,00 DEM. M.R. je tako še vedno aktivno legitimairana za vložitev predloga za izvršbo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi opr. št. In 97/00344 z dne 11.12.1997 ugodilo in izvršbo ustavilo, razveljavilo opravljena izvršilna dejanja ter sklep o izvršbi in predlog za izvršbo zavrnilo. Zoper ta sklep se je pritožila upnica iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo navideznost pogodbe o odkupu terjatev, ki med pogodbenima strankama sicer ne velja, pač pa naj bi na podlagi tretjega odstavka 66. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) veljala proti tretji pošteni osebi, ki naj bi bila v danem primeru dolžnik M.

F. Odločitev sodišča ni pravilna, saj je v spisu zadosti dokazov, ki opravičujejo dvom v dolžnikovo poštenost. Sodišče je nekritično sledilo dolžnikovim navedbam, ki so daleč od resnice in se oprlo na dogovor, sklenjen med F. d.o.o. kot novim upnikom in dolžnikom, pri čemer pa je prezrlo, da je na tem dogovoru podpisana tudi upnica. V kolikor bi bil dolžnik res tako prepričan o prenosu terjatve, bi se moral vprašati, čemu je pogodbo med njim in "novim upnikom" podpisala tudi M. R. Dolžnik je zelo dobr vedel, da gre s strani F. d.o.o. le za izterjavo, ne pa za prenos terjatve.

Dobrovernost dolžnika je nadalje dvomljiva tudi zato, ker j v 4. členu pogodbe o odkupu terjatve številka 69/95 navedeno, da prodajna cena terjatve znaša 60.740,00 DEM (pravilno: 50.740,00 DEM), od česar plača prodajalec (upnica) kupcu (F. d.o.o.) provizijo v znesku 1.709,00 DEM (pravilno: 11.709,00 DEM). Do popolnega pogodbenega plačila terjatve s strani kupca je lastnik terjatve prodajalec (upnica). V primeru, da prodajalec doseže po podpisu pogodbe sporazum z dolžnikom v smislu vračila denarja mimo agencije, je prodajalec dolžan kupcu izplačati provizijo v osmih dneh.

Vsebina citiranega pogodbenega določila zelo natančno pojasnjuje, kaj je vsebina pogodbe v resnici. To pogodbo je dolžnik videl in na njeni podlagi sklenil dne 15.1.1996 s F. d.o.o. dogovor o odplačevanju dolga. Dolžnik je torej že iz vsebine pogodbe moral vedeti, da gre v resnici za pogodbo o izterjavi, saj bi sicer upnica ne bila še vedno lastnica terjatve in sicer vse do popolnega pogodbenega plačila (oziroma do izterjave dolga). Predlaga, da pritožbeno sodišče i zpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi. Pritožba je utemeljena.

Dolžnik v ugovoru trdi, da je bila terjatev, ki se izterjuje v tem izvršilnem postopku, s pogodbo o odkupu terjatve z dne 4.12.1995 prenesena na družbo F. d.o.o. Sodišče prve stopnje je na podlagi vpogleda v pogodbo o odkupu terjatve št. 69/95 ugotovilo, da je upnica M. R. dne 4.12.1995 prenesla sporno terjatev na družbo F. d.o.o., to ugotovitev pa je oprlo na določbo 3. člena pogodbe, kjer je določeno, da prodajalec izgubi status upnika ter se odpoveduje vsem postopkom za izterjavo dolga. Takšna ugotovitev sodišča prve stopnje pa je napačna.

Upnica v pritožbi utemeljeno opozarja na določbo 4. člena pogodbe o odkupu terjatve, kjer je določeno, da do popolnega poplačila terjatve s strani kupca (družbe F. d.o.o.) ostane lastnik terjatve prodajalec (M. R.). Iz te določbe tako izhaja, da dne 4.12.1995 ni prišlo do prehoda terjatve iz premoženja M. R. v premoženje družbe F. d.o.o. Spremembo pripadnosti obligacijske pravice sta namreč stranki pogodbe o odkupu terjatve vezali na trenutek popolnega plačila terjatve v znesku 39.031,00 DEM. Upnica M. R. je tako še vedno aktivno legitimirana za vložitev predloga za izvršbo.

Že iz zgoraj navedenega razloga je odločitev sodišča prve stopnje napačna. Pritožbeno sodišče pa prav tako dvomi v ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil dolžnik tretja poštena oseba, ki je bila obveščena o novem upniku. Na blagajniških prejemkih z dne 5.2.1996 in 3.9.1996, ki jih je podpisal tudi dolžnik, je namreč kot upnica še vedno navedena M. R. in ne družba F. d.o.o. Zato je dvomiti v to, da je bil dolžnik v dobri veri glede prenosa terjatve, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. Tako tudi dogovora z dne 15.1.1996 ni mogoče razlagati tako, da je bil s tem dogovorom dolžnik obveščen o novem upniku.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine v spisu (pogodbo o odkupu terjatve in dogovor z dne 15.1.1996). Pritožbeno sodišče pa odločitve sodišča prve stopnje ni moglo spremeniti, saj je dolžnik v ugovoru navajal tudi, da je svoj dolg do upnice v celoti poravnal družbi F. d.o.o., sodišče prve stopnje pa zaradi zmotne presoje listi v spisu teh dolžnikovih navedb ni presojalo. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi upnice, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365.

člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 14. členom Zakona o izvršilnem postopku - ZIP). V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo ponovno presoditi, ali je bila sporna terjatev res odstopljena družbi F. d.o.o, v primeru da bo ugotovilo, da ni bila, p bo moralo ugotoviti tudi, ali je dolžnik svoj dolg poravnal v celoti, kot to navaja v ugovoru. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP.