Appeal allowed: statute of limitations interrupted by enforcement request rejection due to procedural errors, not substantive issues.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Zastaranje je pretrgano že z vložitvijo izvršilnega predloga (na podlagi verodostojne listine) če ga je sodišče zavrglo zgolj zato, ker ga je vložila fizična oseba, upnik pa vloži tožbo v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bil zavržen predlog za izvršbo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo plačilni nalog opr. št. Pl 31/96 z dne 11.11.1996, zavrnilo tožbeni zahtevek in naložilo toženi stranki, da povrne tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 53. 037,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe prve stopnje do plačila, v 15-tih dneh. Stališče prvostopenjskega sodišča je, da je utemeljen ugovor zastaranja, ki ga je podala tožena stranka. Tožeča stranka se po pooblaščenki pravočasno pritožuje proti navedeni sodbi v celoti zaradi pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je ugovor zastaranja utemeljen iz razlogov po 389/2 členu Zakona o obligacijskih razmerjih, čeprav bi moralo pri svoji odločitvi upoštevati 1. odst. 390. čl. ZOR, ki določa, da v primeru, če je bila tožba proti dolžniku zavržena zaradi procesnih napak, torej iz vzroka, ki se ne tiče same stvari, pa vloži upnik novo tožbo v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bila tožba zavržena, se šteje, da je bilo zastaranje pretrgano že s prvo tožbo. Nesporno je, da je bil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil vložen 6.1.1995, pravočasen in da v tem času terjatev, ki jo je uveljavljal upnik, še ni bila zastarana.

Sklep o izvršbi, ki ga je sodišče izdalo pod opr. št. I I 11/95 z dne 2.2.1995, je bil s sklepom Vrhovnega sodišča RS II Ips 386/95 z dne 30.5.1996 razveljavljen, Okrajno sodišče v Novem mestu pa je nato s sklepom I I 11/95 z dne 19.9.1996 predlog za izvršbo tožeče stranke kot nedovoljen zavrglo. Do zavrženja je prišlo zaradi procesnih napak, ne pa iz kakšnega drugega vzroka, ki bi se nanašal na stvar samo. Upnik je sklep Okrajnega sodišča v Novem mestu I I 11/95 z dne 19.9.1996, prejel 26.9.1996, mandatno tožbo pa je vložil dne 7.11.1996, torej znotraj trimesečnega roka od pravnomočnosti odločbe, s katero je bil predlog za izvršbo I I 11/95 zavržen.

Zato terjatev tožeče stranke ni zastarana. Pritožba je utemeljena. Pritožnik je pravilno opredelil vsa dejstva, ki vplivajo na odločitev o tem, ali je utemeljen ugovor zastaranja, ki ga je podala tožena stranka pred sodiščem prve stopnje. Izvršilni predlog, s katerim je tožeča stranka najprej uveljavljala svojo terjatev proti toženi stranki, je bil zavržen izključni zato, ker je bil podan v nasprotju s 1. odst. 21. čl. tedaj veljavnega Zakona o izvršilnem postopku. Odločitev sodišča o izvršilnem predlogu se je tako nanašala na vzrok, ki se ne tiče same stvari, tožeča stranka pa je vložila mandatno tožbo pred potekom trimesečnega roka iz 1. odst. 390.

čl. ZOR. Ob pravilnem upoštevanju 389. in 390. čl. ZOR se izkaže, da terjatev ni zastarana in je zato sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo tožbeni zahtevek. Pri tem je, zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, saj poleg dejstev od katerih je odvisno zastaranje terjatve, sodišče ni ugotavljalo preostalih dejstev, ki vplivajo na utemeljenost tožbenega zahtevka. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje (355. čl. ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka ima podlago v 3. odstavku 165.

člena ZPP.