Appeal partially allowed; joint suit against multiple defendants requires separate venue compliance per defendant.

1. Pritožba zoper točko 2 izreka izpodbijanega sklepa se zavrže. 2. Pritožbi zoper točko 3 in 4 izreka izpodbijanega sklepa se delno ugodi in se izpodbijani sklep v točki 3 izreka spremeni tako, da Okrožno sodišče v Ljubljani ni krajevno pristojno le za drugo toženo stranko, v točki 4 izreka pa se izpodbijani sklep glede prvo tožene stranke razveljavi. V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Tožnik ne more z isto tožbo tožiti dveh tožencev pri sodišču, ki je krajevno pristojno le za enega, če ne gre za materialna sospornika (49. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS; št. 26/99; ZPP, v zvezi s 1. točko prvega odstavka 191. člena ZPP). Ker v tem primeru tudi ne gre za formalna sospornika (2. točka prvega odstavka 191. člena ZPP) je potrebno uporabiti pravilo o sporni krajevni pristojnosti (47. člen ZPP), po prebivališču toženca. Toženca namreč ni mogoče prisiliti, da je proti svoji volji tožen pred zanj krajevno nepristojnim sodiščem. V tem primeru je potrebno ugovoru krajevne pristojnosti toženca ugoditi.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje dovolilo nasprotno tožbo (1. točka izreka), združilo v enotno obravnavanje pravdni zadevi opr. št. P 152/2001-II in P 1233/2001-II ter kot vodilni spis določilo zadevo opr. št. P 152/2001-II (2. točka izreka), se izreklo za krajevno nepristojno (3. točka izreka) in sklenilo, da se po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa zadeva odstopi Okrožnemu sodišču v Kopru. Zoper izpodbijni del navedenega sklepa (2., 3. in 4. točka izreka) se pravočasno pritožuje tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (1. točka prvega odstavka 338.

člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99; v nadaljevanju ZPP) in predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa. V pritožbi navaja, da je glede druge točke izpodbijanega sklepa že v odgovoru na tožbo zaradi ničnosti pogodbe podala številne argumentirane navedbe, zaradi česar meni, da združitev pravd ni smotrna. Meni, da 57. člen ZPP ne more biti podlaga za prenos pristojnosti. Tožeča stranka se tudi ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da je sporna pravica razpolaganja z nepremičnino in lastnina na sami nepremičnini, kar naj bi bil razlog za odstop zadeve.

O lastnini ni nobenega spora, saj so tožniki lastništvo izkazali z zemljiškoknjižnim izpiskom. Predmet tožbenega zahtevka je vzpostavitev prejšnjega stanja in ugotovitev ničnosti pogodbe, ne pa to, kar navaja in ugotavlja sodišče. Glede tega je dejansko stanje napačno ugotovljeno. Poudarja, da je ena od toženih strank Republika Slovenija, ki pristojnosti ni ugovarjala. Pritožba je delno utemeljena. Sklep o združitvi pravd je sklep, ki ga sodišče izda med pripravami za glavno obravnavo in se nanaša na procesno vodstvo (glej 8. točko prvega odstavka 270.

člena ZPP). S sklepi procesnega vodstva se odreja vodstvo postopka. Pravna značilnost takšnih sklepov je, da ne postanejo samostojno materialno pravnomočni. Sodišče na sklepe procesnega vodstva ni vezano in jih lahko spremeni, če ne služijo več nameravanemu cilju. Takšni sklepi se ne morejo izpodbijati s posebnim pravnim sredstvom - pritožbo (tretji odstavek 270. člena ZPP), ampak le skupaj z glavno stvarjo. Zaradi navedenega je bilo potrebno pritožbo zoper drugo točko izreka izpodbijanega sklepa zavreči (prvi odstavek 351. člena ZPP v zvezi z tretjim odstavkom 270.

člena ZPP). Krajevna pristojnost se deli na splošno krajevno pristojnost in na posebno krajevno pristojnost, ta pa na izbirno in izključno pristojnost (46. člen ZPP). Izključna krajevna pristojnost je tista pristojnost, ki izključuje uporabo splošne krajevne pristojnosti (prvi odstavek 46. člena ZPP). Zaradi tega je potrebno primarno ugotoviti ali je morda podana izključna krajevna pristojnost, določena v 57. členu ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v danem ne gre za izključno krajevno pristojnost (ki je podana kadar gre za spor o stvarni pravici na nepremičnini ali spor zaradi motenja posesti nepremičnine ali spor iz zakupa ali najema nepremičnine) in zato ni mogoče uporabiti pravila o krajevni pristojnosti po legi nepremičnine (lex rei sitae).

Tožbeni zahtevek se namreč glasi na vzpostavitev prejšnjega stanja, podredni pa na plačilo odškodnine. Zahtevek nasprotne tožbe, za katerega je sicer pristojno tisto sodišče, pred katerim teče postopek o tožbi, pa se glasi na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe. Ne gre torej za spor o motenju posesti, najemnem razmerju niti za spor o stvarni pravici na nepremičnini. Spori o stvarni pravici na nepremičninah so namreč (zlasti) tisti spori, s katerimi se uveljavlja lastninska pravica, njena obremenitev ali prostost bremen (npr.: tožba na ugotovitev obstoja ali neobstoja stvarne pravice na nepremičnini, na izročitev nepremičnine, hipotekarna tožba...).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje napačno kot dodatni argument za pristojnost Okrožnega sodišča v Kopru uporabilo tudi pravilo o izključni krajevni pristojnosti, z obrazložitvijo, da se bo v pravdi kot predhodno vprašanje obravnavalo tudi vprašanje stvarne pravice na sporni nepremičnini. Izključna pristojnost in narava spora se določata glede na tožbeni zahtevek, ne pa glede na predhodno vprašanje, ki bi ga bilo eventuelno potrebno rešiti v pravdi. Pogoji za izključno krajevno pristojnost po 57. členu ZPP torej niso podani.

V danem primeru tudi ne prihaja v poštev posebna pristojnost določena v 49. členu ZPP, ki tožniku omogoča, da z isto tožbo toži več oseb tudi tedaj, kadar zanje ni krajevno pristojno isto sodišče. Omenjena določba velja le za materialne sospornike (1. točka prvega odstavka 191. člena ZPP), kar pa toženca nista. Toženca tudi nista formalna sospornika, saj je pogoj za formalno sosporništvo med drugim tudi, da je isto sodišče krajevno pristojno za vsak zahtevek in za vsakega toženca (2. točka prvega odstavka 191. člena ZPP). Povedano pomeni, da je potrebno v konkretnem primeru za vsakega toženca uporabiti pravila o splošni krajevni pristojnosti.

Po pravilu actor sequitur forum rei, mora tožnik tožiti toženca pri sodišču, ki je pristojno za toženca. V skladu z določilom prvega odstavka 47. člena ZPP je splošno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega ima tožena stranka stalno prebivališče. Iz podatkov spisa izhaja, da je krajevni pristojnosti Okrožnega sodišča v Ljubljani ugovorjal le drugi toženec, ki ima stalno prebivališče v Portorožu. Glede na stalno prebivališče toženca je ugovor krajevne pristojnosti utemeljen. Ni namreč mogoče toženca prisiliti, da je proti svoji volji tožen pred zanj krajevno nepristojnim sodiščem.

ZPP takšne določbe ne pozna. Ugovor krajevne pristojnosti je torej utemeljen. Zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka o krajevni pristojnosti (366. člen v zvezi 4. točko prvega odstavka 339. člena ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v točki tri izreka spremenilo, tako da Okrajno sodišče v Ljubljani ni krajevno pristojno le za drugega toženca in razveljavilo v točki 4 glede prenosa pristojnosti za prvega toženca, v preostalem pa pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (3. točka 365. člena v zvezi z 2. točko 365. člena ZPP).