Appeal dismissed; possession protection proceedings exclude ownership disputes in enforcement actions.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti se omeji samo na razpravljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja, izključeno pa je razpravljanje o pravici do posesti, o pravnem naslovu posesti in o dobrovernosti posestnika (1. odst. 78. člena Zakona o temeljnjih lastninskopravnih razmerjih). To materialnopravno pravilo, ki začrtuje tudi okvir obravnave v pravdi (426. člen ZPP), mora biti v celoti spoštovano tudi v izvršilnem postopku, ki teče na podlagi pravnomočnega sklepa, izdanega v pravdi zaradi motenja posesti. Če bi bilo namreč v izvršbi dopustno ugovarjati, da upnik nima pravnega naslova do posesti, kot je to storila tožnica v tej pravdni zadevi, bi bil s tem razvrednoten institut posestnega varstva, saj ga ne bi bilo mogoče prisilno realizirati.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na nedopustnost izvršbe, ki je bila dovoljena s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. In 59/96 proti dolžnici M.S.. Proti sodbi se je po odvetniku pritožila tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da je nepravilna odločitev prvostopenjskega sodišča posledica nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Podane pa so tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem strank in ogledom na kraju samem. Prav tako pa ni upoštevalo fotografij, ki jih je predložila tožeča stranka. Tožnica ni odgovorna za to, da je toženec sprožil motenjsko pravdo zoper napačno osebo, saj je dejansko ključavnico zamenjala tožnica, ki je tudi lastnica spornega prostora.

Prav ta nepremičnina pa je predmet spornega izvršilnega postopka. Za izvršbo, dovoljeno s sklepom o izvršbi, bi se poseglo v tožničino lastninsko pravico. Če bi bila obrazložitev sodišča prve stopnje pravilna, bi lahko hipotetični pravdni stranki z navideznim postopkom in asistenco sodišča dosegli izvršilni naslov zoper vsakega lastnika in ga deposedirali. Pritožba ni utemeljena. Izvršilni predlog v zadevi opr. št. In 59/96 je bil vložen na podlagi pravnomočnega sklepa, izdanega v postopku zaradi motenja posesti, s katerim je bilo M.S. naloženo, da mora P.S. v roku 8 dni izročiti ključe nove ključavnice na dvoriščnih vratih in stanovanjski hiši 3 v Ljubljani.

Tožeča stranka zatrjuje, da ima na predmetu izvršbe lastninsko pravico, saj je solastnica nepremičnin, vpisanih v z.k. vl. št. 570 k.o. do ene polovice, kar v naravi predstavlja celotno pritličje hiše s pripadajočimi garažami in dvoriščem, kjer se nahajajo tudi sporna vhodna vrata. To dejstvo naj bi ob pravilni uporabi 64. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ utemeljevalo zatrjevano posledico, to je nedopustnost izvršbe med tožencem kot upnikom in M.S. kot dolžnico. Takšno materialnopravno naziranje ni pravilno, saj zanemarja tisto, kar je bistveno pri obravnavanju v pravdah zaradi motenja posesti.

Obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti se omeji samo na razpravljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja, izključeno pa je razpravljanje o pravici do posesti, o pravnem naslovu posesti in o dobrovernosti posestnika (1. odst. 78. člena Zakona o temeljnjih lastninskopravnih razmerjih). To materialnopravno pravilo, ki začrtuje tudi okvir obravnave v pravdi (426. člen ZPP), mora biti v celoti spoštovano tudi v izvršilnem postopku, ki teče na podlagi pravnomočnega sklepa, izdanega v pravdi zaradi motenja posesti.

Če bi bilo namreč v izvršbi dopustno ugovarjati, da upnik nima pravnega naslova do posesti, kot je to storila tožnica v tej pravdni zadevi, bi bil s tem razvrednoten institut posestnega varstva, saj ga ne bi bilo mogoče prisilno realizirati. Prav tako ne drži, da bo z izvršbo poseženo v tožničina lastninskopravna upravičenja. Pravnomočen sklep veže stranke spora in samo sodišče, ki je sodbo izdalo (1. in 2. odst. 320. člena ZPP). Tožnica v motenjski pravdi ni sodelovala in ni imela možnost sodelovati, zato se nanjo učinek pravnomočnosti ne more raztezati.

Pravno nobene ovire ni, da svojih lastninskopravnih upravičenj ne bi mogla uveljavljati z ustrezno tožbo. Po drugi strani pa iz instituta pravnomočnosti izhaja, da so stranke in sodišče vezane na vsebino sodne odločbe. Čeprav bi torej držalo, da je bila tožnica, ne pa M.S., tista, ki je zamenjala ključavnico tožencu, s tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe ne more spremeniti dejanske podlage, na kateri temelji pravnomočni sklep v motenjski pravdi opr. št. VI P 213/93. Ob nakazani materialnopravni podlagi bi bilo odveč vsakršno izvajanje drugih dokazov, razen tistih, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje.

Le-to je zato utemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke z zaslišanjem pravdnih strank, ogledom na kraju samem in vpogledom fotografij. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer ni zagrešilo ne uveljavljane ne po uradni dolžnosti upoštevane kršitve določb pravdnega postopka, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP). Zavrnitev pritožbe vsebuje odločitev o pritožbeni stroškovni zahtevi tožeče stranke.