Appeal dismissed; price not essential in commercial sales contracts, applying ZOR Art. 462(2) for undetermined price.

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 43.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 18.10.2001 dalje do plačila, v 8 dneh.

[JEDRO]

Pri gospodarskih prodajnih pogodbah cena po zakonu ni bistvena sestavina pogodbe, zato taka pogodba velja, četudi cena ni bila določena. V primeru nedoločene cene pa je potrebno uporabiti 2. odst. 462. čl. ZOR, ne glede na to, ali cena sploh ni bila določena, ker se stranki napr. o ceni sploh nista pogajali, pa tudi v situaciji, če se cena po zakonu šteje za nedoločeno v skladu s 466. čl. ZOR.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig ... z dne 4.9.1996 in obsodilo toženo stranko na povrnitev stroškov tožeči stranki. Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila in navedla, da je sodišče napačno uporabilo 462. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Sodišče bi moralo upoštevati navedbo tožene stranke, da si je izgovorila pravico, da ceno čepic preveri in jo v primeru, da bo le-ta višja kot pri drugih proizvajalcih, uskladi.

To navedbo bi sodišče moralo upoštevati kot odložni pogoj za sklenitev pogodbe. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila, da ni šlo za pogojno sklenjeno pogodbo, temveč je bila pogodba sklenjena, ko je tožena stranka čepice prevzela. Nestrinjanje s ceno je tožena stranka sporočila šele dva meseca po dobavi blaga. Pritožba ni utemeljena. Pravna kvalifikacija razmerja med strankama s strani sodišča prve stopnje, da gre za prodajno pogodbo, pri kateri cena ni določena, ker se toženec kot kupec ni strinjal s ceno tožeče stranke kot prodajalca, je pravilna.

Vendar v konkretnem primeru neposredna uporaba 2. odst. 462. čl. ZOR ni mogoča. Tožena stranka je namreč ves čas postopka zatrjevala, da si je pri prevzemu čepic izgovorila pravico, da "ceno preveri, ter v primeru nesorazmerja (s cenami drugih prodajalcev) le-to zniža" (pripravljalni spis z dne 8.6.1999 na list. št. 16). Tudi izpodbijana sodba ugotavlja, da je tožena stranka vtoževani račun zavrnila s pripombo, da ceno znižuje na 26.145,00 SIT, ki jo je določila na podlagi konkurenčne ponudbe (prim. prvi odstavek tretje strani sodbe na list.

št. 36). Takšne navedbe tožene stranke pa je potrebno pravno razlagati kot enostransko upravičenje tožene stranke, da določi ceno (pravica, da ceno v primeru nesorazmerja zniža, v bistvu pomeni, da tožena stranka ceno določi sama). Takšno pogodbeno določilo, ki daje enemu od sopogodbenikov pravico, da ceno sam subjektivno določi, se po kogentnem predpisu 466. čl. ZOR šteje, kot da sploh ni bilo dogovorjeno, kupec pa dolguje ceno kot v primeru, ko cena ni bila določena. Pri gospodarskih prodajnih pogodbah cena ni bistvena sestavina pogodbe, zato takšna pogodba velja, četudi cena ni bila določena (prim. 462.

čl. ZOR). V primeru nedoločene cene pa je potrebno uporabiti 2. odst. 462. čl. ZOR, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, in sicer ne glede na to, ali cena sploh ni bila določena, ker se stranki napr. o ceni sploh nista pogajali, ali pa se cena po zakonu šteje za nedoločeno v skladu s 466. čl. ZOR (kot se je zgodilo v konkretnem primeru). Tožena stranka tekom postopka na prvi stopnji ni zatrjevala, da je njeno navedbo o pravici do znižanja cene šteti kot sklenitev pogodbe pod odložnim pogojem, da bo dosežen dogovor o ceni.

Tožena stranka je trdila, da je račun zavrnila in uveljavljala izstavitev novega (pripr. spis na list. št.

16) ter da vztraja pri "ugovoru višine posameznega komada izdelka" (prav tam), kar je vse razumeti tako, da samega obstoja pogodbe tožena stranka ni oporekala, temveč je oporekala samo višini terjatve. Zato šele v pritožbi zatrjevanih pravnih naziranj o odložnem pogoju in pravici vrniti prejeto blago glede na določbo 1. odst. 337. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni mogoče upoštevati. Pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje smelo uporabiti 462. čl. ZOR le ob upoštevanju "navedbe tožene stranke... ...da si je ob prevzemu čepic izgovorila pravico, da ceno, katero je postavila tožeča stranka, preveri, ter jo s tožečo stranko v primeru, da bi bila le-ta višja, kot pri ostalih proizvajalcih, uskladi," je sama s seboj v logičnem nasprotju.

V kolikor bi trditve tožene stranke res pomenile, da naj bi bila pogodba sklenjena pod odložnim pogojem, da se doseže dogovor o ceni, uporaba 462. čl. ZOR niti ne bi prišla v poštev, ker bi bila v tem primeru cena določena. Ker pa sodišče prve stopnje zgoraj povzetih trditev tožene stranke pravilno ni okvalificiralo kot odložni pogoj, je pravni zaključek, da cena ni določena, pravilen, in napotuje na uporabo 2. odst. 462. čl. ZOR. Naposled je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da naj bi sodišče odločilo, da je kupec dolžan plačati ceno, ki jo določi prodajalec.

Sodba ne razloguje, da mora kupec plačati ceno, ki jo določi prodajalec, temveč ceno, ki jo je tožeča stranka normalno zaračunavala po svojem ceniku (prim. drugi odstavek na list. št. 36). Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker je tožena stranka s pritožbo popolnoma propadla, mora tožeči povrniti stroške odgovora na pritožbo (1. odst. 154.

čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP), ki obsegajo strošek sodnih taks po odmeri sodišča (18.000,00 SIT, prim. odredbo na list. št.

42) in strošek sestave odgovora na pritožbo (250 odvetniških točk x 100,00 SIT = 25.000,00 SIT), skupaj 43.000,00 SIT, in so odmerjeni v skladu z veljavno taksno in odvetniško tarifo.