Appeal dismissed: Employee lost right to challenge termination if suing for severance within 3 years.

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje. Tožena stranka trpi sama stroške odgovora na pritožbo.

[JEDRO]

Če delodajalec ne odloči o delavčevem ugovoru, delavec izgubi pravico izpodbijati nedokončen sklep pred sodiščem po izteku roka iz 1. odst. 83. čl. ZTPDR, kolikor sodnega varstva ne uveljavlja v razumnem roku. Ker je delavec uveljavljal sodno varstvo zaradi nezakontega prenehanja delovnega razmerja šele po preteku treh let od prenehanja delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje njegovo tožbo utemejeno zavrglo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče glede prvotnega zahtevka za plačilo odpravnine v znesku 880.000,00 SIT zaradi umika tožbe v tem delu postopek ustavilo, glede zahtevka za razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 15.1.1997 o prenehanju delovnega razmerja tožnika z 31.1.1997 in posledičnih pravic iz delovnega razmerja, kar je tožnik uveljavljal v okviru spremembe tožbe šele v letu 2000, pa je prvostopno sodišče tožbo kot nedopustno zavrglo, češ da tovrstnega zahtevka tožnik ni uveljavljal v zakonitem roku. Zoper sklep o zavrženju tožbe se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in v tem delu predlaga njegovo razveljavitev oz. ugoditev postavljenemu zahtevku.

Pri tem zatrjuje, da bi moralo sodišče šteti, da si je že z vložitvijo tožbe dne 29.5.1997 zavaroval tudi rok za izpodbijani sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 15.1.1997, ki je bil tožniku formalno vročen šele 4.4.1997 in glede na pravočasno vložen ugovor, o katerem ni bilo odločeno, sploh ni postal dokončen. V odgovoru je tožena stranka predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa o zavrženju tožbe. Pritožba ni utemeljena. Glede na določbe 105. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) lahko delavec uveljavlja sodno varstvo zoper sklep delodajalca o njegovih pravicah, zoper katerega je pravočasno ugovarjal, tudi po izteku 30 dnevnega roka po vložitvi ugovora, če delodajalec o ugovoru v tem času ne odloči, oz. po izteku nadaljnjega 15 dnevnega roka.

To pravico pa delavec izgubi, kolikor sodnega varstva ne uveljavlja v razumnem roku, pa tudi kolikor iz njegovih ravnanj v razmerju do delodajalca določno izhaja, da na realizacijo takšnega nedokončnega sklepa pristaja. Tak zaključek temelji na splošnih načelih pravnega reda, na načelu zaupanja v pravo in na načelu poštenega uveljavljanja pravic, saj negotovost, ali bo delavec uveljavljal sodno varstvo, ne more trajati v nedogled in se v svoji izbiri, ali bo uveljavljal realizacijo nedokončnega sklepa, ali pa bo uveljavljal njegovo izpodbijanje, delavec kasneje ne more premisliti.

V tem primeru je tožnik ob vložitvi tožbe v mesecu maju 1997 izbral, da bo na podlagi sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 15.1.1997 uveljavljal plačilo odpravnine. S takšno opredelitvijo zahtevka v tožbi se je tožnik smiselno odpovedal izpodbijanju tega, domnevno nedokončnega sklepa pred sodiščem, saj je smiselno uveljavljal njegovo realizacijo. Zato prvostopno sodišče utemeljeno ni pristalo na njegov kasnejši poskus izpodbijanja sklepa o prenehanju delovnega razmerja in je z izpodbijanim sklepom v tem delu tožnikovo kasnejšo tožbo utemeljeno kot nedopustno zavrglo.

Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da mora sodišče na obstoj procesnih predpostavk v smislu določb 274. čl. ZPP paziti tekom celotnega postopka, tako da vodenje obravnave in izvajanje dokazov, ki je bilo v tej zadevi verjetno res nepotrebno, na zakonitost izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje ni vplivalo. Glede na povedano in ker pritožbeno sodišče v postopku pred prvostopnim sodiščem ni zasledilo drugih napak, zaradi katerih bi bil izpodbijani sklep nezakonit, tožnik s svojo pritožbo ni mogel uspeti. Ker je šlo v tem delu za poskus spora o prenehanju delovnega razmerja, glede na določbo 22.

čl. ZDSS tožena stranka sama trpi stroške odgovora na pritožbo.