Appeal dismissed; joint fact finding on contract existence binds incidental counterclaim despite non-finality.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Res je sicer, da ima odločitev o dajatvenem zahtevku, ki v izreku ne vsebuje tudi odločitve o predhodnem vprašanju, za posledico, da nasprotne ugotovitvene tožbe ni mogoče zavreči, ker ne gre za pravnomočno razsojeno stvar. Toda če obe pravni posledici izhajata iz enega življenjskega dogodka, ima dokazna ocena v dokaznem postopku po tožbi in nasprotni tožbi, ki se vodi skupaj, lahko le en pomen: ali ta dogodek obstoji ali pa ne.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je odločalo o tožbenem zahtevku M. P. proti A. S., s katerim je M. P. zahtevala izvršitev sporazuma o delitvi solastnine v zapuščinskem postopku po pok. M. S. Temu tožbenemu zahtevku je ugodilo. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe, s katerim je A. S. zahteval, da sodišče ugotovi neobstoj tega sporazuma. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo A. S. in prvostopno sodbo v celoti potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje, v delu, s katerim je bila zavrnjena pritožba zoper odločitev o nasprotni tožbi (izrek pod tč. 2 sodbe sodišča prve stopnje), je vložil A. S. revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Z odločitvijo o zavrnitvi nasprotnega tožbenega zahtevka ne soglaša. V reviziji trdi, da je glede parc.št... k.o... med pravdnima strankama prišlo do nesporazuma. Zapisnik sta podpisali v prepričanju, da se strinjata, dejansko pa je bil med njima nesporazum o predmetu obveznosti. Dosegli sta sporazum le o višini solastninskih deležev, ne pa tudi nadaljnjega sporazuma o delitvi nepremičnine. Revident zato meni, da je šlo za zmotno uporabo materialnega prava, kar je imelo za posledico tudi nepravilno ugotovitev dejanskega stanja. Izpodbijana sodba pa tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih, medtem ko razlogi sodbe nasprotujejo vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku, kar vse pomeni kršitev iz 13. točke ZPP. Zato predlaga, da vrhovno sodišče sodbo druge stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in vrne drugi stopnji v novo sojenje oziroma izpodbijano sodbo spremeni in pritožbi ugodi.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je bilo v tej pravdni zadevi že pravnomočno odločeno o dajatvenem zahtevku tožeče stranke M. P. in da ta odločitev ni predmet revizijskega postopka. Revident je ne izpodbija, pa tudi če bi jo, revizija ne bi bila dovoljena zaradi prenizke vrednosti spornega predmeta (50.000,00 SIT ob predpisani mejni vrednosti 80.000,00 SIT, Ur.l. RS 55/92).

Ko pa je sodišče odločalo o dajatvenem zahtevku tožnika, je moralo odločiti tudi o obstoju delitvenega sporazuma kot o predhodnem vprašanju. Sodišči sta tako ugotovili, da je dogovor o razdelitvi solastnine v zapuščinskem postopku po pokojni materi pravdnih strank M. S. v zapuščinskem postopku pred Temeljnim sodiščem v Novem mestu, enoti v Novem mestu, (opr.št. D 418/91), kljub nasprotnemu mnenju A. S., vendarle bil sklenjen. Na naroku 28.10.1991 sta se M. P. in A. S. dogovorila, da M. P. deduje namesto zakonitega dednega deleža 1/3 vinogradniške parcele št..., in sicer tako, da je njej in A. S.

"natančno znan kompleks te parcele, najsi meri natanko 1/3 ali pa nekoliko več ali nekoliko manj". Sodišči druge in prve stopnje sta po obširnem dokaznem postopku z zaslišanjem prič in vpogledom v listine ugotovili, da je dogovor pomenil dogovor o točno določenem načinu delitve, ter na podlagi takšne dokazne ocene o tožbenem zahtevku odločili. To pomeni, da sta na predhodno vprašanje o tem, ali je sporazum o razdelitvi solastnine med pravdnima strankama obstajal ali ne, odgovorili pritrdilno.

Toženec je med postopkom sicer vložil nasprotno tožbo, s katero je zahteval ugotovitev, da navedeni sporazum ne obstaja. Šlo je torej za takoimenovano incidenčno nasprotno tožbo, s katero naj bi sodišče ugotovilo, da dajatveni zahtevek ni utemeljen zaradi tega, ker razmerje med pravdnima strankama, na katerem naj bi dajatveni zahtevek temeljil, ne obstaja. Res je sicer, da ima odločitev o dajatvenem zahtevku, ki v izreku ne vsebuje tudi odločitve o predhodnem vprašanju, za posledico, da nasprotne ugotovitvene tožbe ni mogoče zavreči, ker ne gre za pravnomočno razsojeno stvar. Toda če obe pravni posledici izhajata iz enega življenjskega dogodka, ima dokazna ocena v dokaznem postopku po tožbi in nasprotni tožbi, ki se vodi skupaj, lahko le en pomen: ali ta dogodek obstoji ali pa ne.

Čeprav torej ne gre za pravnomočno razsojeno vprašanje, pa je to vprašanje del dejanskega stanja, ki je bilo podlaga za odločitev po tožbi in nasprotni tožbi. Ta pa na revizijski stopnji ni več izpodbojna (3. odstavek 385. člena ZPP).

Revident sicer poskuša ugotovitev o obstoju navedenega sporazuma izpodbiti s procesnimi kršitvami. Toda revizijsko sodišče ni ugotovilo nobenega nasprotja med razlogi v sodbah. Razlogi za odločitev, kakršna je bila s tožbo in nasprotno tožbo zahtevana, so tudi popolni. Z drugačnim razumevanjem povezav med posameznimi izvedenemi dokazi revident izpodbija le dokazno oceno, ki mu ni v prid. Uveljavljana kršitev po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP tako ni podana.

Materialnopravni preizkus odločitve po nasprotni tožbi pa tudi ne dovoljuje sklepanja o obstoju nesporazuma. O njem in o problemu zmote je zavzelo pravilno materialnopravno stališče že sodišče druge stopnje. Zamuda roka za izpodbijanje sporazuma zaradi morebitne zmote tudi po mnenju revizijskega sodišča ne more biti razlog za uveljavljanje nesporazuma.

Revizija je zato v celoti neutemeljena in jo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno potem, ko tudi ni ugotovilo kršitve po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP.