Court dismisses deliveryman's fee claim for improper service of execution order via door notice.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Če je pisno sporočilo za naslovnika, naj bo določen dan ob določeni uri dosegljiv zaradi vročitve sodne pošiljke, nabito na njegova vrata, nadomestna osebna vročitev ni opravljena pravilno, saj bi sporočilo moralo biti izročeno kateri izmed oseb, ki so naštete v prvem ali drugem odstavku 141. člena ZPP. Vročevalcu zato ne pripada zahtevana nagrada.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da zasebnemu vročevalcu ne pripada nagrada po predloženem stroškovniku z dne 21.12.2000. Iz razloga po 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99; v nadaljevanju ZPP), torej zmotne uporabe materialnega prava, se zoper odločitev sodišča prve stopnje pritožuje vročevalec. Navaja, da se je v danem primeru dolžniku sodno pisanje vročalo po 142. členu ZPP. Šlo je torej za osebno vročanje. Ker dolžnika na naslovu nikakor ni bilo moč dobiti in ker na tem naslovu tudi ni bilo nikogar od odraslih članov gospodinjstva, hišnika ali sosedov, je kurir pustil na vratih prvo obvestilo, kdaj se bo s sodno pošiljko ponovno oglasil, kar je po mnenju pritožnika v skladu s tretjim odstavkom 142.

člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 141. člena ZPP. Ob napovedanem dnevu in uri je kurir nato sodno pisanje ponovno prinesel in ker naslovnika ali kogarkoli drugega ni bilo, je na vrata nabil drugo obvestilo, kje je pošta in v kakšnem roku jo lahko dvigne. In v kolikor se pošta v roku 15 dni ne dvigne, se po pritožbenih navedbah vročevalca šteje, da je bila pošta vročena na dan nabitja drugega obvestila. Nasprotno (če se v primeru tretjega odstavka 142. člena ZPP sodno pisanje lahko vroči le odraslim članom gospodinjstva) je mnenje pritožnika, da se ponovno pojavi problem vročanja po starem ZPP.

Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče sprejema odločitev sodišča prve stopnje, da vročitev sklepa o izvršbi dolžniku po zasebnem vročevalcu ni bila opravljena po pogojih nadomestne osebne vročitve iz prvega, tretjega in četrtega odstavka 142. člena ter 141. člena ZPP. Sklep o izvršbi je, tako kot pravilno ugotavlja vročevalec, eno od tistih pisanj, ki se v skladu z določbo prvega odstavka 142. člena ZPP vroča osebno stranki. Če se tisti, ki se mu mora pisanje osebno vročiti, ne najde tam, kjer naj bi se mu vročilo, poizve vročevalec, kdaj in na katerem mestu bi ga lahko našel, in mu pusti pri katerem od odraslih članov gospodinjstva ali drugi osebi, navedeni v prvem in drugem odstavku 140.

člena ZPP, pisno sporočilo, naj bo določen dan ob določeni uri v stanovanju oziroma na svojem delovnem mestu, da sprejme pisanje. Takšno je določilo tretjega odstavka 142. člena ZPP. Izjeme od tega pravila ZPP ne pozna. Šele če vročevalec niti potem (ko je pustil pri katerem od odraslih članov gopodinjstva ali drugi osebi, navedeni v prvem in drugem odstavku 140. člena ZPP, pisno sporočilo, naj bo določen dan ob določeni uri v stanovanju oziroma na svojem delovnem mestu, da sprejme pisanje) ne najde tistega, ki naj bi mu pisanje vročil, ravna po 140.

členu oziroma 141. členu ZPP, torej pisanje izroči sodišču, ki je vročitev odredilo, na vratih oziroma v poštnem nabiralniku pa pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Šele z opravo vseh navedenih ravnanj velja, da je bila vročitev opravljena (četrti odstavek 142. člena ZPP). Kar zadeva v pritožbi poudarjeno potrebno učinkovito vročanje sodnih pisanj, pritožbeno sodišče poudarja, da institut nadomestnega vročanja (ki naj bi k temu prispeval) po novem ZPP ni urejen enako v primeru, če gre za vročanje pisanj, ki jih je potrebno vročiti osebno stranki in v ostalih primerih vročanja sodnih pisanj.

Pri sodnih pisanjih, ki jih je potrebno vročiti osebno stranki, so za uporabo instituta (tim. osebnega) nadomestnega vročanja postavljeni za naslovnika milejši pogoji. Razlog za to je večja previdnost, ker so posledice na primer izostanka pravnega sredstva zoper izdan sklep o izvršbi lahko zelo hude. Pri tem seveda lahko pride do neučinkovitega vročanja, vendar se pritožnik ob zgoraj navedenih jasnih zakonskih določbah na to okoliščino seveda ne more uspešno sklicevati. Ker vročitev sklepa o izvršbi torej ni bila pravilno opravljena, je sodišče prve stopnje izdalo pravilen sklep, da vročevalec ni upravičen do zahtevane nagrade za sicer opravljeno storitev.

Pritožbo vročevalca je pritožbeno sodišče v skladu z določilom 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijan sklep. Določbe ZPP je uporabilo v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur.l. RS, št. 51/98).