Appeal dismissed; owner of restaurant not liable for guest injury from falling tree branch in municipal park.

Zavrne se pritožba in potrdi izpodbijana sodba prve stopnje. Stranke krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Lastnik gostinskega lokala ne odgovarja za škodo, ki nastane gostu zaradi padca suhe veje z visokega drevesa v parku, ki je last občine, če dogodka ni mogoče pripisati gostinčevi krivdi.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo prvi toženi stranki, da plača tožeči stranki odškodnino v znesku 700.000,00 SIT ter ji povrne pravdne stroške v znesku 161.058,83 SIT oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, zavrnilo pa je višji tožbeni zahtevek proti prvi toženi stranki ter tožbeni zahtevek proti drugi toženi stranki v celoti. Tožeči stranki je naložilo, da povrne drugi toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 88.940,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od dneva izdaje stroškovne odločbe do plačila, v 15 dneh.

Sodišče je oprlo svoje odločitve na ugotovitev, da je le prva tožena stranka odgovorna za škodo, ki je nastala tožnici zaradi padca drevesne veje in je s tem v zvezi tožeča stranka upravičena do satisfakcije 700.000,00 SIT za telesne bolečine. Tožeča stranka se po svojem pooblaščencu pritožuje proti navedeni sodbi, v kolikor sodišče prvi toženi stranki ni naložilo plačila odškodnine za materialno škodo v znesku 56.000,00 SIT in ni obsodilo druge tožene stranke na plačilo 756.000,00 SIT, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter stroški postopka.

Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati kot dokaz o nastanku premoženjske škode izpovedbo tožnice, saj tožnica nima nikakršnega interesa, da bi izpovedbo prilagajala svojim potrebam. Tožeča stranka je namreč izučena šivilja. Zaradi tega, ker ni mogla opravljati dela za številne redne odjemalce njenih storitev, je izgubila najmanj 56.000,00 SIT. Podana je tudi odškodninska odgovornost drugotožene stranke. Iz upravne odločbe je namreč razvidno, da mora imetnik dovoljenja za gostinski vrt zagotoviti varnost obiskovalcev v primerih nevzdrževanih objektov v neposredni bližini.

Vsak, tudi povprečno skrben gospodar, bi moral pregledati bližnje objekte, med katere nedvomno sodi tudi visoko drevje in se prepričati, kakšno je stanje drevja, ali se veje lahko odlomijo in koga poškodujejo ... Zato ni razlogov, da tožena stranka ne bi bila zavezana za plačilo odkodnine in to solidarno s prvotoženo stranko, saj je težko razmejiti stopnjo odgovornosti in prispevka obeh toženih strank h končnemu nastanku škodne posledice. Toženi stranki sta odgovorili na pritožbo in predlagali njeno zavrnitev. Pritožba ni utemeljena.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala zatrjevane materialne škode v znesku 56.000,00 SIT. Obstoj in višina škode sta dokazno breme oškodovanke. Zgolj tožničina trditev o tem, da je kot izučena šivilja občasno šivala za stranke, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne predstavlja dokaza, da je tožeči stranki zaradi zatrjevanega škodnega dogodka nastala materialna škoda v znesku 56.000,00 SIT. Takšnega prepričanja tudi ne more omajati pritožbena trditev o zmotni uporabi materialnega prava.

Pritožbeno sodišče tudi v celoti sprejema razloge sodišča prve stopnje glede zavrnitve tožbenega zahtevka proti drugi toženi stranki. Lastniku gostinskega lokala v konkretnem primeru ni mogoče pripisati odgovornosti za škodo, ki je nastala zaradi neobrezovanja vej visokih dreves, ki so sestavni del parka v lasti prvotožene stranke. Ker sodišče prve stopnje pri odločanju tudi ni storilo kršitev, ki bi jih bilo potrebno upoštevati po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo prve stopnje (353.

člen Zakona o pravdnem postopku ZPP). Tožeča stranka s pritožbo ni uspela in zato ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov postopka. Prva tožena stranka ni zahtevala povrnitve stroškov pritožbenega postopka (odgovor na pritožbo), druga tožena stranka pa je v odgovoru na pritožbo le ponovila svoje prejšnje trditve in navedbe. Zato uveljavljanih pritožbenih stroškov ni mogoče upoštevati kot stroškov, ki so bili potrebni za pravdo (155. čl. ZPP).