Appeal dismissed; ZPIZ is sole seller under contract, not original owner, so equality claim fails.

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Na podlagi pravnega posla - pogodbe o prenosu stanovanj z dne 11.2.1993, katere sestavni del je tudi seznam stanovanj (priloga B7), je lastnik stanovanja postal Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Ker je zavezanec za prodajo stanovanja lahko samo njegov lastnik, tožena stranka pa to ni več, le ta ne more izpolniti zahteve tožeče stranke, ki je v prodaji stanovanja.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na sklenitev kupoprodajne pogodbe za enosobno stanovanje št. 15 v izmeri 40,24 m2 v tretji etaži zgradbe v Ljubljani, A. 15, z višino kupnine 512.000,00 SIT. Odločilo je, da mora tožeča stranka toženi povrniti 64.260,00 SIT pravdnih stroškov. Z izpodbijanim sklepom je zavrnilo predlog tožnice za oprostitev plačila sodnih taks. Proti sodbi se je po odvetniku pritožila tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP.

Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožena stranka vsekakor pasivno legitimirana, saj je bilo sporno stanovanje ves čas v njeni lasti, tožnici pa je tudi izdala stanovanjsko odločbo. ZPIZ stanovanja ni moglo prejeti v last po samem zakonu, ampak bi morala obstajati pisna pogodba. Tožena stranka je v isti zgradbi prodala nekaterim upravičencem enaka stanovanja.

Ker je zahteve za prodajo ostalih upravičencev zavrnila, gre za očitno diskriminatorno ravnanje in kršitev ustavne pravice enakosti pred zakonom. Proti sklepu se je brez navedbe pritožbenih razlogov pritožila tožnica. Smiselno predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni, tako da predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ugodi. Navaja, da njena pokojnina znaša 57.892,96 SIT, zato se ne strinja z izračunom sodišča prve stopnje. Pri višini dohodkov ni mogoče upoštevati invalidnine in dodatka za pomoč in postrežbo.

Pritožbi sta neutemeljeni. O pritožbi proti sodbi: Vsaka stranka nosi dokazno breme za dokazovanje zanjo ugodnih dejstev, kar pomeni, da bi morala tožeča stranka izkazati, da je tožena stranka lastnica spornega stanovanja in s tem tudi zavezanec za prodajo iz 117. člena Stanovanjskega zakona (Ur. list RS št. 18/91 - I - 22/2000 - SZ). Odločba o dodelitvi spornega stanovanja Samoupravne interesne stanovanjske skupnosti Mesta Ljubljana z dne 20.1.1986 ni dokaz o obstoju lastninske pravice tožene stranke v času odločanja sodišča prve stopnje ali vsaj v času vložitve tožbe.

Na podlagi pravnega posla - pogodbe o prenosu stanovanj z dne 11.2.1993, katere sestavni del je tudi seznam stanovanj (priloga B7), je lastnik stanovanja postal Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Ker je zavezanec za prodajo stanovanja lahko samo njegov lastnik, tožena stranka pa to ni več, le ta ne more izpolniti zahteve tožeče stranke, ki je v prodaji stanovanja št. 15 v Ljubljani, A.

15. Načelo enakosti (2. odstavek 14. člena Ustave RS) na področju privatizacije stanovanj lahko pomeni le to, da je SZ s 117. členom vsem lastnikom iz 111., 112., 1. odstavka 113. in 114. člena SZ naložil obveznost prodati stanovanje na zahtevo imetnika stanovanjske pravice, ki je imel to pravico na dan uveljavitve zakona. Ker tožena stranka ni zavezanec za prodajo stanovanja v smislu 117. člena SZ, o kršitvi ustavnega načela enakosti pred zakonom ni mogoče govoriti. 22. člen Ustave RS pa pomeni uporabo splošnega načela o enakosti vseh pred zakonom na področju sodnega in drugega varstva pravic.

Poseg v to ustavno pravico bi bil podan pod pogojem, če bi sodišče v zadevi z istovrstnim dejanskim in pravnim stanjem sprejelo drugačno odločitev. Česa takega tožeča stranka ni izkazala, saj iz odločbe Vrhovnega sodišča RS z dne 6.4.2000 opr. št. II Ips 548/99 izhaja prav nasprotno. O pritožbi proti sklepu: Tožnica s tem, ko razčlenjuje posamezne mesečne prejemke in poudarja, da pokojnina znaša le 57.892,96 SIT, ne more doseči željenega rezultata, to je oprostitve plačila sodnih taks. Predlog tožnice bi bil namreč neutemeljen celo v primeru, če bi sodišče kot podlago svoje odločitve upoštevalo le tožničino pokojnino, ne pa tudi drugih prejemkov iz naslova invalidnine, dodatka za pomoč in postrežbo in dodatka za rekreacijo.

Upoštevajoč vrednost spornega predmeta (500.000,00 SIT), dejstvo, da tožnica preživlja le sebe in višino njene pokojnine, namreč ne more biti nobenega dvoma, da s plačilom sodnih taks ne bodo občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja (3. odstavek 168. člena ZPP). Ker niso podani ne uveljavljani ne po uradni dolžnosti upoštevni pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. in 2. točka 365. člena ZPP).