Supreme Court allows denationalization claim where tax debt repayment was coerced by threats of imprisonment and forced valuation.

Reviziji se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi, zadeva pa vrne temu sodišču v novo odločanje.

[JEDRO]

Sam prisilni značaj izvršilnega postopka, ki je bil v teku proti predlagatelju kot dolžniku zapadlih davčnih obveznosti, sam zase še ne izključuje grožnje državnega organa iz 5. člena ZDen.

Možnost poravnave davščin z izročitvijo zemljišča v družbeno lastnino bila predvidena le s stališča svobodne volje davčnega zavezanca.

Prisiljevanje k podpisu ustrezne izjave z narekovanjem cenitve zemljišča (mimogrede: sporni gozd je bil - vprašljivo - ocenjen na vrednost, enako višini davščin) in zatrjevanimi ter v postopku na prvi stopnji ocenjevanimi grožnjami z zaporom in drugimi pritiski lahko - če je dokazano - pomeni izpolnitev okoliščin iz 5. člena ZDen, s tem pa utemeljenost denacionalizacijske zahteve.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je ugodilo predlogu predlagatelja ter nepremičnino parc. št..., vl. št..., k.o... vrnilo predlagatelju v last in posest. Odločilo je, da je zavezanka za vrnitev nepremičnine Republika Slovenija, Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov.

Predlagatelju je naložilo, da mora nasprotni udeleženki Republiki Sloveniji, Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov plačati znesek 478.032,00 SIT z obrestmi, ki tečejo od pravnomočnosti sodne odločitve do plačila in sicer po obrestni meri, ki velja za tolarske vloge na vpogled, pri čemer se glavnica valorizira glede na rast drobnoprodajnih cen. Ugotovilo je, da je pri podržavljenju sporne nepremičnine bil sklenjen pravni posel v okoliščinah grožnje predstavnikov oblasti (5. člen zakona o denacionalizaciji).

Proti tej odločitvi se je pritožila nasprotna udeleženka Republika Slovenija, Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov, sodišče druge stopnje pa je njeni pritožbi ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je zahtevo za denacionalizacijo zavrnilo.

Podržavljenje ni bilo izvršeno brez podlage, pravni naslov pa je bil v poravnavi neplačanih davščin. Zatrjevana grožnja predstavnikov oblasti zato ni več odločilnega pomena.

Proti odločitvi sodišča druge stopnje je predlagatelj vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlogom na njeno spremembo, zavrnitev pritožbe nasprotne udeleženke in potrditev sklepa sodišča prve stopnje. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je predlagateljeva nepremičnina bila podržavljena zaradi groženj tedanjih predstavnikov oblasti, da predlagatelja čaka zapor, če ne bo podpisal poravnave. Uporaba določbe 5. člena Zakona o denacionalizaciji je zato na mestu. Predlagatelju je bilo tudi naloženo, da bo moral plačati denacionalizacijskemu zavezancu vrednost tedaj neplačanih davščin v znesku 478.032,00 SIT. Časovne omejitve, ki naj bi veljale pri uporabi citiranega 5. člena v smislu obstoječe sodne prakse ne predstavljajo predpisi, ki so taksativno našteti v 3. in 4. členu zakona o denacionalizaciji, temveč vsi predpisi, sprejeti do uveljavitve ustave iz leta 1963. Če nad predlagateljem ne bi bil izvajan pritisk, bi izvršilni postopek zaradi neplačanih davkov tekel po zakonitih določilih, v skrajnem primeru s prodajo nepremičnine, zaradi česar bi predlagatelj prejel višek gotovine, ki bi bila iztržena na dražbi. Namen tedanjih oblasti pa je bil jasen: podržaviti čimveč kmetijskih zemljišč.

Nasprotna udeleženca na revizijo nista odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku).

Revizija je utemeljena.

Sklep sodišča druge stopnje veže uporabo določbe 5. člena zakona o denacionalizaciji (ZDen, Ur. list RS, št. 27/91) v tem primeru na določbi njegovega 3. in 4. člena. Po tem stališču naj bi Temeljni zakon o družbenih prispevkih in davkih, objavljen v Ur. listu FLRJ, št. 1-5/52 in kasnejša Uredba o dopolnitvi uredbe o prisilni izterjavi davkov in drugih proračunskih dohodkov (Ur. list FLRJ, št. 42/62 z dne 9.10.1962) ne bila predpisa, ki bi ju bilo mogoče uvrstiti v 3. ali 4. člen ZDen. Res je, da 3. člen ZDen navedenih predpisov ne omenja, sporno podržavljenje pa tudi res ni bilo neodplačno in naj bi imelo pravni naslov v izvršilnem postopku zaradi izterjave davkov (arg. izpodbijanega sklepa za uporabo določbe 4. člena ZDen). Vendar pa te nesporne okoliščine še ne omogočijo pravne razlage, da ni pomembno, ali je pisna izjava predlagatelja o odstopu zemljišča z dne 25.12.1963 bila sklenjena v pogojih iz 5. člena ZDen.

Iz rubežnega zapisnika z dne 26.2.1963 sledi, da je proti predlagatelju že tekel izvršilni postopek zaradi zapadlih in neplačanih davkov. Po določbi 1. člena že citirane uredbe iz leta 1962 je lahko posameznik pisno ponudil v izplačilo zapadlega davka svoje zemljišče, pristojni organ pa ga je sprejel v družbeno lastnino. V obravnavanem primeru to pomeni, da bi do razpolaganja z zemljiščem prišlo pred uveljavitvijo ustave iz leta 1963, po drugi strani pa, da je le od proste volje davčnega zavezanca bilo odvisno, ali bo davek plačal z zemljiščem. Ali drugače povedano: sam prisilni značaj izvršilnega postopka, ki je bil v teku proti predlagatelju kot dolžniku zapadlih davčnih obveznosti, sam zase še ne izključuje grožnje državnega organa iz 5. člena ZDen (glej razloge sklepa revizijskega sodišča z dne 14.4.1994 - list 53). Sodišče druge stopnje je z drugačnim pravnim gledanjem, da namreč uporaba določbe 5. člena ZDen ni odločilna, materialno pravo zmotno uporabilo.

Uporaba določbe 5. člena ZDen v tem primeru ne vodi v neposredno povezavo z določbo njegovega 4. člena.

Revizija ima prav, ko poudarja vse možnosti izvedbe tedanjega izvršilnega postopka proti predlagatelju. Poleg rubeža premičnin je bilo mogoče izvesti tudi prisilno prodajo nepremičnin. Vendar pa je možnost poravnave davščin z izročitvijo zemljišča v družbeno lastnino bila predvidena le s stališča svobodne volje davčnega zavezanca.

Prisiljevanje k podpisu ustrezne izjave z narekovanjem cenitve zemljišča (mimogrede: sporni gozd je bil - vprašljivo - ocenjen na vrednost, enako višini davščin) in zatrjevanimi ter v postopku na prvi stopnji ocenjevanimi grožnjami z zaporom in drugimi pritiski lahko - če je dokazano - pomeni izpolnitev okoliščin iz 5. člena ZDen, s tem pa utemeljenost denacionalizacijske zahteve.

Sodišče druge stopnje je napak štelo, da vprašanje grožnje ni odločilnega pomena. Ne glede na dejstvo izvršilnega postopka zaradi zapadlih davkov se je predlagatelj za poravnavo davkov z odstopom zemljišča veljavno lahko le prostovoljno odločil. Vse ostalo bi moglo biti izpeljano le v okviru zakonitih postopkov. Izvedeni dokazni postopek nakazuje sklepanje o znatnem preseganju vrednosti prepuščenega gozda v razmerju z realno vrednostjo zapadlih davščin (44. in 72. člen ZDen).

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je revizijsko sodišče sklep sodišča druge stopnje na podlagi določbe drugega odstavka 395. člena ZPP razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje. Zaradi zmotnega pravnega pristopa namreč pritožba denacionalizacijskega zavezanca proti sklepu sodišča prve stopnje še ni bila v celoti izčrpana. Sodišče prve stopnje je namreč navedlo obširne razloge z dokazno oceno o tem, da se je nad predlagateljem izvajal pritisk in da je bil pravni posel z odstopom zemljišča v družbeno lastnino sklenjen zaradi grožnje, torej v okoliščinah 5. člena ZDen.