Inheritance court allows appeal, voids agreement due to failure to inform all heirs of inheritance share.

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi v tč. II. in v tč. III. izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

[JEDRO]

Dedni dogovor o delitvi zapuščine je veljavno sklenjen, če pri njem sodelujejo vsi dediči.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom o dedovanju je sodišče prve stopnje ugotovilo obseg zapuščine, kot dediče na podlagi zakonitega dedovanja razglasilo zapustnikove nečake I.N., Š.F.(roj. N.), R.N., M.V.(roj. N.), B.H. (roj. N.), T.H. (roj. N.), ter Z.N. (roj. N.), za katero ugotovi, da je prevzela svoj zakoniti dedni delež iz naslova nepremičnin in hranilne vloge do 1/3 oziroma do 4/12, dočim za ostale navedene zakonite dediče ugotovi, da so sporazumno prevzeli dediščino v enakih dednih deležih in sicer vsak do 1/12. V skladu z navedenim pa v nadaljevanju sodišče prve stopnje odredi zemljiškoknjižne vpise po pravnomočnosti sklepa o dedovanju.

Proti sklepu se pritožuje dedič B.N. brez navedbe pritožbenih razlogov, pri čemer smiselno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa. Navaja, da je na zapuščinski obravnavi sprejel zapuščino po pokojnem stricu A.N., ker ga je I.N., sin pokojnega V.N., ki je imel pooblastila za zastopanje in angažiranje odvetnika od vseh ostalih dedičev, obvestil, da vsi dediču dedujejo po enakih delih. Po njegovih besedah se Z.N., roj. N., hči pokojnega M., ne odziva vabilom na obravnavo zaradi tega, ker naj bi v primeru sprejetja zapuščine izgubila določene pravice, ki naj bi jih pridobila v Avstriji po pokojnem soprogu, državljanu Republike Avstrije.

Ker s strani odvetnika, ki jih je zastopal, pa tudi na sami obravnavi ni bil seznanjen s svojimi pravicami glede zapuščine po pokojnem stricu Adalbertu, je bil prepričan, da ima pravico do 1/8 zapuščine, upoštevajoč dejstvo, da jih je brez dedinje Z.N., (ki naj bi se dedovanju odrekla), skupaj osem dedičev in da je takšna odločba sodišča zakonsko utemeljena. Šele ko je prejel predmetno odločbo in videl, da se Z.N. dedovanju ni odrekla, še več, da ima pravico do 1/3 zapuščine, je spoznal svojo zablodo, saj bi potem tudi on moral imeti enako.

Drugo presenečenje pa je bilo, ko je spoznal, da so vsi ostali dediči, torej njih sedem, otroci pokojnega V.N., kar pomeni, da bi celotna zapuščina morala biti razdeljena na tri dele. Posebej še poudarja, da sami obravnavi ni mogel slediti, ker ni bilo tolmača za hrvaški jezik in je zapisnik o sprejetju 1/8 zapuščine podpisal zaradi neobveščenosti in v zablodi, prav tako pa mu je tudi njegov obojestransko poškodovan sluh v veliki meri omejeval možnost komunikacije. Na pritožbo je odgovoril dedič I.N., ki se ne strinja z izjavo pritožnika, da je bil na zapuščinski razpravi zaveden in da ni vedel, da mu pripada 1/3 zapuščine.

Pojasnjuje, zakaj je tudi B.N. iz Zagreba sklenil dedni dogovor. Navede še, da ve, da pritožnik slabo sliši in da je tudi res, da ni bilo sodnega prevajalca. Pritožba je utemeljena. Člen 214. Zakona o dedovanju (v nadaljevanju besedila ZD) obravnava izdajo sklepa o dedovanju, pri čemer v 2. odst. tega člena določa, kaj mora ta sklep obsegati, med drugim priimek in ime dediča, razmerje dedičev do zapustnika, ali deduje kot zakoniti ali kot oporočni dedič, če je več dedičev, pa tudi njihov dedni delež. Tretji odstavek tega člena pa določa, da če v zapuščinskem postopku vsi dediči sporazumno predložijo delitev in način delitve, navede sodišče tak sporazum v sklepu o dedovanju.

Tudi v obravnavanem primeru je osem dedičev od devetih, v dobri veri, da se dedinja Z.N. dediščini odpoveduje, na zapuščinski obravnavi dne 2.9.1999 sklenilo tak sporazum oziroma dedni dogovor, s katerim so si po enakih delih vsak do 1/8 razdelili celotno zapuščino, vključno z zakonitim dednim deležem Z.N.. Glede na to pa, da je dedinja Z.N. naknadno sodišče obvestila, da sprejema svoj zakoniti dedni delež, je odpadla negotovost glede njenega statusa dedinje, s čimer je postal njihov dogovor neveljaven zaradi njenega nesodelovanja pri njegovi sklenitvi.

V tako nastalem položaju bi ravnalo sodišče edino pravilno, ko bi ostale dediče obvestilo o njenem sprejetju dednega deleža in s tem posledični neveljavnosti sklenjenega dogovora, nato pa bi, odvisno od volje vseh dedičev, ali določilo njihove zakonite dedne deleže ali pa sprejelo eventuelno nov dedni dogovor vseh dedičev glede delitve celotne zapuščine. Namesto da bi tako ravnalo, je prvostopno sodišče - očitno zavedajoč se, da sodediči ne morejo razpolagati z dednim deležem Z.N. - samo spremenilo dogovor dedičev glede obsega razdeljene zapuščine tako, da ga je zmanjšalo za zakoniti dedni delež Z.N., posledično pa zmanjšalo tudi dogovorjene dedne deleže iz 1/8 na 1/12 za vsakega.

Proti tako spremenjenemu dogovoru o delitvi zapuščine, navedenemu v sklepu o dedovanju, pa se pritožnik utemeljeno pritožuje iz razloga, ker je proti svoji volji dobil manj, kot se je dogovoril, saj pod takimi (spremenjenimi) pogoji dednega dogovora ne bi sklenil (pač pa bi dobil zakoniti dedni delež). Pravno gledano pritožnik prvostopnemu sodišču očita storitev absolutno bistvene kršitve določb postopka po 14. tč.

2. odst. 339. čl. ZPP v zvezi s 366. čl. ZPP in 163. čl. ZD iz razloga, ker se izpodbijanega dela sklepa o dedovanju ne da preizkusiti, ker obstaja glede sklenjenega sporazuma (kot odločilnega dejstva) nasprotje med tem, kar je bilo dejansko sklenjeno oziroma dogovorjeno na zapuščinski obravnavi in med tem, kar je sodišče o sklenjenem sporazumu navedlo v sklepu o dedovanju. Zato je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo (razen v delu glede ugotovitve obsega zapuščine) po 3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 163. čl. ZD in zadevo vrača sodišču prve stopnje v nov postopek. V novem postopku naj sodišče v skladu s 3. tč.

2. odst. 214. čl. ZD najprej določi zakonite dedne deleže vseh dedičev in šele potem, v kolikor bi eventuleno v novem postopku prav vsi dediči sklenili dedni dogovor glede delitve zapuščine, navede še sklenjeni sporazum v sklepu o dedovanju. Kar pa se tiče sklicevanje pritožnika na njegovo zmoto pri sklenitvi dednega dogovora glede višine njegovega zakonitega dednega deleža (ki sicer zaradi razveljavitve izpodbijanega sklepa ni več aktualna), pa mu je vendarle treba pojasniti, da iz tega razloga sodišče njegovi pritožbi sicer ne bi ugodilo.

Uveljavljanje zmote pri sklenitvi dednega dogovora namreč ni stvar zapuščinskega postopka, pač pa se lahko tak dogovor - glede na njegovo pravno naravo - izpodbija le s posebno tožbo. Glede očitanih postopkovnih kršitev zaradi dedičeve slabše možnosti sodelovati v postopku zaradi nepoznavanja slovenskega jezika in slabšega sluha, pa je po podatkih spisa videti, da navedenega sodišče ni opazilo, saj je verjetno le zapisalo tisto, kar so dediči sporazumno predlagali, sam pritožik pa očitno tudi ni ničesar predlagal za odpravo svoje sodelovalne nezmožnosti v postopku (1. odst. 102.

čl. ZPP). V novem postopku pa bo treba sedaj obravnavani del pritožbe šteti kot predlog po zagotovitvi ustnega prevajanja tistega, kar se navaja na naroku, v hrvaški jezik ter ustnega prevajanje listin, ki se uporabljajo na naroku za dokazovanje (1. odst. 102. čl. ZPP) ter kot predlog po kontaktiranju sodišča z naglušnim dedičem pritožnikom po 2. odst. 240. čl. ZPP v zvezi z 263. čl. ZPP.