Appellate court partially allowed claim for damages and interest based on a binding debt agreement in inheritance proceedings.

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 124.263,10 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.6.1997 dalje in 25.312,00 SIT stroškov prvostopnega postopka. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 32.128,25 SIT stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, pod izvršbo.

[JEDRO]

Če sta se toženi stranki na zapuščinski obravnavi zavezali plačati 2000 DEM, ta bo obveznost tudi dolžna izpolniti.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tako zahtevek na plačilo 124.263,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.6.1996 dalje kot tudi zahtevek na plačilo 51.014,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.2.1996 (pravilno 4.2.1998) dalje. Tožeči stranki je obenem naložilo, naj toženi stranki plača njene pravdne stroške v znesku 23.360,00 SIT. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in zahtevku v celoti ugodi, sicer pa naj jo vsaj razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožnik izpostavlja, da je prvo sodišče ugotovilo zavezo tožencev na plačilo 2000 DEM z zapadlostjo na dan 21.6.1997. Gre za terjatev, ki predstavlja 25 % vrednosti njegovih vlaganj. Ob tožbi se je tožnik oprl na cenitveno poročilo in zahteval 124.263,00 SIT ter na ta način zahteval celo manj, kot bi lahko. Zavrnitev zahtevka je zato nerazumljiva, sporna bi bila lahko kvečjemu stranska terjatev. Če je sodišče že imelo pomisleke glede teka zamudnih obresti, bi moralo, najmanj kar je, ugoditi tožbenemu zahtevku po glavnici in na ta znesek dopustiti tek zamudnih obresti od prvega dne zamude dalje, to je od 22.6.1997 dalje.

Glede zahtevka na plačilo 51.014,00 SIT, ki pomeni stroške geometrske odmere in parcelacije, pa pritožnik navaja, da lahko geometrsko odmero naroči le lastnik ali z njegovim soglasjem tretja oseba. Tako je imel tožnik pooblastilo, da naroči odmero. Geometrsko odmero oziroma poročilo sta podpisala tudi oba toženca. Geodetska uprava v Kmaniku pa je nato pogojevala izdajo odločbe s plačilom tega stroška. Ker sta toženca, na katera je bil račun izstavljen, le-tega zavrnila, ga je v želji, da se vse skupaj čimprej razreši, plačal sam.

Pritožba je delno utemljena. Glede zahtevka na plačilo 124.263,10 SIT: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je zaradi zmotnega materialnopravnega sklepa odločitev o zavrnitvi tega zahtevka napačna. Sodišče je ugotovilo, da sta se toženca na glavni obravnavi v zapuščinskem postopku dne 21.3.1997 zavezala tožniku v roku treh mesecev plačati 2.000 DEM. S to pravnoposlovno zavezo so se vse stranke strinjale, kar so potrdile tudi s podpisom na zapisniku. Gre torej za pravno veljavno zavezo z vsemi pravnimi posledicami.

Te sta predvsem dve. Prva je, da sta toženca dolžna to svojo obveznost izpolniti in zanjo odgovarjata (17. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Druga pa je zakonska posledica njune izpolnitvene zamude, ki je ta, da poleg glavnice dolgujeta še zakonske zamudne obresti (277. čl. ZOR). Ker je v Republiki Sloveniji zakonito plačilno sredstvo slovenski tolar (Zakon denarni enoti RS; Ur. list RS 17/91), je v trenutku zapadlosti upnik (tožnik) upravičen zahtevati ustrezno tolarsko protivrednost zneska, ki je bil dogovorjen v tuji valuti (395.

člen ZOR). Dejstvo, da tožnik zahteva manj, kot je kot upnik materialnopravnega razmerja upravičen, pa ne pomeni, da je zahtevek zato neutemeljen, marveč zgolj da mu sodišče lahko ugodi le v obsegu tožbenega zahtevka, saj bi sicer le-tega prekoračilo. Sodišče prve stopnje, ki pa je zahtevek zavrnilo, je zmotno uporabilo materialno pravo. Ob zgoraj navedenem dejanskem stanju in opisani pravni podlagi, je zato pritožbeno sodišče sodbo v tem delu spremenilo (4. točka 358. člena Zakona o pravdnem posotpku - ZPP) in zahtevku v tem delu ugodilo v celoti glede glavnice ter delno glede zakonskih zamudnih obresti; te namreč tečejo od trenutka zamude (to je od 22.6.1997) dalje.

Glede zahtevka na plačilo 51.014,00 SIT: Pritožbeno sodišče soglaša z zavrnitvijo tega zahtevka in sprejema razloge sodišča prve stopnje. Iz dogovora pred zapuščinskim sodiščem nareč ne izhaja nič drugega kot to, da sta toženca kot solastnika parcele tožnika pooblastila za odmero in parcelacijo petmetrskega pasu njune parcele, da se bo tožnik nato lahko vknjižil kot lastnik. Ob tem se nista zavezala, da bosta morebiti krila stroške tega postopka. Ta argument tožnika, ki ga ponavlja tudi v pritožbi, torej ne drži. Tudi interes, na katerega se sklicuje v pritožbi, je podan le na njegovi strani.

Drugačne ugotovitve predočena dejanska podlaga ne omogoča. Ker torej tožnik ni dokazal pogodbene zaveze glede plačila tega zneska, zatrjevana podlaga pa tudi ne omogoča ugoditve zahtevku na podlagi kakšnega drugega pravnega temelja, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je zahtevek zavrnilo, pravilna. Ker je pritožba neutemeljena ter niso podani razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu potrdilo. (353. člen ZPP). V skladu z odločitvijo o glavni stvari je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje.

Upoštevaje po uspehu (70:30) priznane stroške (154. člen ZPP), je sodišče polovico le-teh (ostali se namreč nanašajo na postopek, ki se je končal s sodbo na podlagi pripoznave) medsebojno pobotalo, presežek pa naložilo v plačilo toženi stranki. Po kriteriju uspeha (154. člen ZPP) pa je sodišče odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka.